Zvečer se je odpravil nazaj. Bil je srečen. Tako močno čustvo, kot ga je začutil ob njej, ni čutil še nikoli. Pogrešal jo je, pa čeprav je še pred kratkim sedela zraven njega. In sklenil je, da bo molčal. Nikomur ne bo povedal zanjo.
Naslednjega dne se je odpravil k njej takoj po končani službi. Niti na kosilo ni odšel domov. Sedel je v avto in se odpeljal tja. Čakal ga je. Sedela je ob zapuščenem mlinu in se nastavljala soncu. Ko ga je zagledala, se je nasmehnila in ko je prišel do nje, ga je objela.
»Združiva se,« mu je šepnila na uho in ga pogledala.
»Kaj?« je bil presenečen nad njenim stavkom.
»Da,« je rekla in ga objela.
Bila je tako lepa in tako krhka, da so mu od navala čustev po licih tekle solze. Bil je srečen kot še nikoli.
Zvečer ga je peljala domov. Gabrijela je sedela v kuhinji in se jima nasmehnila.
»Popravil vama bom hišo. Ne, kar prenovil jo bom,« je pričel razlagati.
»Ne, ničesar ne potrebujeva. Verjemi, le pokvaril bi vso lepoto,« je odkimala Gabrijela.
Začudeno jo je pogledal, ni je povsem razumel, toda ni ji nasprotoval.
»Kako pa naj vama potem pomagam?« je vprašal.
»Nič ne potrebujeva. Imava vse,« mu je rekla Gabrijela.
Poslovil se je pozno zvečer in ko je vstal, se je Gabrijela pomudila, da ga spremlja del poti. Povabilo je sprejel, vedel je, da mu bo povedala svoje slutnje.
Šele, ko sta prišla do njegovega avta, je spregovorila: »Trpel boš. Maksima je hči narave in narava jo bo sprejela medse. Izginila bo. Toda v njej že rase otrok. Če si ga želiš videti, potem še pridi. A trpljenje si boš le povečal, ker nikoli ne bo tvoja. Če se bojiš bolečine, potem ne prihajaj več.
»Otrok? Kakšen otrok? Kako?« je zmedeno spraševal.
»Danes sta se združila, kajne?« mu je rekla in ga gledala v oči.
»Da, toda,« je zmedeno pričel. Vse skupaj ga je strašilo.
»Torej? Kaj nastane iz tega? V njej raste otrok. Sin bo in ostal bo pri meni. Maksima bo odšla,« mu je povedala in se obrnila. Izginila je v noč. Robert je stal pred avtom in se naslonil nanj. Le kaj mu je hotela povedati? Zakaj bi Maksimo vzela narava? Kaj je mislila s tem? In otrok? Kaj se dogaja?!
Naslednjega dne je bil prepričan, da bo pozabil na vse skupaj. Preveč je bilo vsega. Pričel se je bati Gabrijelinih napovedi. Toda čustvo je bilo premočno, Maksima je bila njegova in nihče mu je ne bo vzel. Odšel je tja in bil z njo. Vsak dan, dan za dnem.
Po nekaj mesecih se je Maksimin trebušček res pričel večati. Robert je presenečeno strmel vanjo.
»Noseča si,« je zašepetal.
»Aha,« je kimala in ga objemala.
»Poročiva se,« je predlagal. »Pridi k meni. Živela boš pri meni. Otroka bova imela.«
»Poročiva se lahko pri starem mlinu. Če si obljubiva večno ljubezen, bi jo rada tam. In ne morem s tabo v vas, saj veš, da ni mogoče. Naj ostane tako kot je, saj je v redu,« mu je razložila.
Odšla sta do mlina, tam ji je obljubil da jo bo večno ljubil. Spoštoval je vsako njeno željo in ni je več silil, naj odide z njim. Imela je prav, tam bi jo uničil. Pripadala je naravi in imel jo je rad takšno, kot je bila.
Ko je staršema povedal, da bo dobil otroka, je bil ogenj v strehi.
»Nikoli ne bom sprejela tiste divjakinje,« je kričala njegova mati.
»Daj jima denar in pojdi stran od tam,« mu je velel oče.
A Robert ni poslušal nikogar. Hodil je tja in živel samo še za Maksimo. V vas je odhajal le še v službo, preostanek svojega časa je preživel pod goro. Tudi spal je pri Maksimi. Njegova starša in njegovi prijatelji so menili, da sta ga divjakinji začarali. Robert ni poslušal nikogar. Bilo mu je vseeno, kaj menijo ljudje o njem.
Oktobra se je rodil njegov sin. Izidor. Ime je izbrala Gabrijela. Maksima in Robert sta bila srečna. A Gabrijela je imela resen obraz.
»Vajina skupna pot se izteka,« je nekoč povedala Robertu.
»Zakaj? Mar ne moreš preprečiti?« je spraševal.
»Lahko le berem usodo, ne morem pa je spreminjati,« je odkimala Gabrijela.
»Zakaj bi Maksima odšla? Kam bi odšla?« ni razumel.
»Narava jo kliče. Ne pripada nam, pripada njej,« je povedala Gabrijela.
»Ne razumem,« je odkimal Robert.
»Maksima je prerasla ta svet. Že ko je bila otrok, sem uvidela, da ne bo nikoli ostala tu, v tej dimenziji,« je razložila Gabrijela.
»Ne razumem,« je odkimavala Robert obupano.
Izidor je bil star tri mesece, ko je nekoč Robert prišel iz službe v hišo svoje izvoljenke. Gabrijela je pestovala dojenčka.
»Kje je Maksima?« je vprašal Robert.
»Odšla je v gozd. Že zgodaj zjutraj. Ne bo je več nazaj,« mu je mirno povedala Gabrijela.
Robert je stekel ven. Tekal je po gozdu in klical njeno ime. Toda zaman. Maksime ni bilo več. In ničesar ni razumel.
Čakal jo je. Čakal, dokler ni Izidor dopolnil treh let. Potem je prihajal čedalje manj. Počasi se je sprijaznil s tem, da je njegov svet drugje, da ni nikoli razumel Gabrijelo in Maksimo. Počasi je sprejel dejstvo da sta res čudakinji, da sta ga uročili.
Ni več prihajal. Ostal je v vasi, kjer je napredoval v službi. Poročil se je z ugledno damo in njegovo bogastvo se je podvojilo.
Njegov prijatelj Franci se je poročil. Toda njegov zakon ni bil srečen. Njegova lepa žena se je spogledovala z drugimi in on je to vedel. A ljubil jo je in čakal je, da bi se umirila. Tudi v službi je imel težave in kmalu jo je zamenjal. Vse, kar mu je takrat Gabrijela povedala, se je uresničilo. Toda že davno je pozabil na tisti dan, ko je šel tja gor zaradi radovednosti.