Šok
Prva stopnja sprejetja bolezni je šok ob spoznanju, da se bo življenje najverjetneje v celoti popolnoma spremenilo. Stanje šoka se lahko kaže na različne načine, povezano je lahko z neobvladljivimi mislimi, tesnobo, nezmožnostjo spanja itn. Traja lahko različno dolgo. Po navadi ga ne zaznavamo neposredno kot neko konkretno stanje, saj se kaže predvsem v telesnih in miselnih odzivih.
Zanikanje
Stanju šoka navadno sledi zanikanje. Na tej stopnji se z boleznijo ne želimo ukvarjati na noben način. Same sebe doživljamo kot zdrave in od telesa pričakujemo, da bo delovalo enako kot takrat, ko je bilo zdravo. Zanikanje je obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred težkimi čutenji, pri katerih imamo občutek, da jim ne bomo kos, da nas bodo »povozila« oziroma nas jih je preprosto strah, da jih ne bomo uspeli prečutiti in da so pretežka za trenutne zmožnosti doživljanja. Pojem »prečutiti« se v tem kontekstu najprej nanaša na zaznavanje konkretnega čutenja v nas, njegovo poimenovanje ter zmožnost lokalizacije čutenja na telesni ravni. Sem so vključene vse dimenzije našega doživljanja: sposobnost začutiti čutenje, njegovo poimenovanje in opredelitev mesta znotraj nas. Nadalje pa nas pojem vodi k temu, da si dovolimo doživeti vse, kar se v nas v povezavi s konkretnim čutenjem, ki ga čutimo, v nas poraja. Pri zanikanju so v ospredju predvsem izgovori, da je z nami vse v redu, da zmoremo ali da še ni tako hudo. Na tej stopnji ne želimo čustveno in fizično izkusiti trpljenja, ki ga bolezen s seboj prinaša, zato se skušamo dejanskemu stanju izogniti.
Jeza
Na stopnji jeze se nam poraja paleta čutenj, povezanih z jezo: netolerantnost do sebe, lahko tudi drugih, prezir, bes, morda celo agresija. V tem čustvenem obdobju v ospredje pride še občutek krivičnosti, povezan z vprašanjem: »Zakaj se je to zgodilo ravno meni?« Bolezen doživljamo kot nekaj, kar nas je doletelo po krivici, sprašujemo se o pomenu bolezni za nas, v celoti pa nas prežema občutek nepravičnosti in iščemo odgovore v različnih smereh. Bolezen je nekaj, kar v nas posebej prebudi duhovno dimenzijo. Mnogi si skušajo bolezen osmisliti z iskanjem odgovorov povezanih z vero, drugi si jo osmislijo z drugačnih vidikov (pomen odnosov, odnos do samega sebe, ustvarjanje, odkrivanje novih talentov …). Ob govoru o jezi je pomembno, da izpostavimo še aspekt potlačevanja le te. Potlačitev in zanikanje destruktivnih čutenj lahko izbruhne na dan, ko smo najmanj pripravljeni. S potlačitvijo se jeza povečuje, pomembno pa je, da znamo zaznati, kaj jeza pri nas sploh pomeni in kako se izraža na telesu.
Žalovanje
Težka bolezen s seboj prinaša občutek globoke žalosti. Na tej stopnji smo že ugotovili, da vrnitve nazaj ni. Življenje, kot ga prinaša bolezen je potrebno sprejeti takšno, kot je. Izžalovati težka doživljanja ob bolezni je bistvenega pomena za nadaljnji razvoj in za postavljanje novih ciljev. Izžalovati pomeni ovrednotiti in osmisliti si vse, kar se v nas v zvezi z boleznijo poraja (izguba zdravja, sprijaznjenje z novim stanjem …) ter izjokati vso spremljajočo bolečino izgub. Ne vemo, če kdaj izžalujemo popolnoma vse, kar je povezano s kronično boleznijo, dejstvo pa je, da razmiki med obdobji žalovanja postajajo vse daljši in manj naporni, če bolezen izžalujemo na funkcionalen način, to je na način, da se sprejmemo, smo s sabo sočutni, dovolimo solzam, da nas s svojo pomočjo očistijo, spregovorimo o nas in našem doživljanju. Kaj pa je tisto, kar je potrebno izžalovati? Kot prvo samo dejstvo, da nam je bila odvzeta temeljna danost biti zdrav. »Ne biti več zdrav« s seboj prinaša občutja manjvrednosti, nezasluženosti, kot da smo nekaj naredili narobe in sedaj za to plačujemo. Če je bolezen vidna navzven, ob njej lahko čutimo tudi sram, da jo imamo in jo moramo nositi. Zaradi nje smo prikrajšani za raznovrstne fizične zmožnosti, ki so morda včasih predstavljali pomemben del življenja. Izžalovati je potrebno tudi bolečine, povezane z boleznijo, torej trpljenje, ki z njo prihaja in bo najverjetneje nova dimenzija vsakdanjega življenja. Nenazadnje je potrebno izžalovati dejstvo, da stvari nikoli več ne bodo, kot so bile.
Vse dimenzije so neločljivo povezane s strahom, zato ga nismo posebej izpostavljali. Strah je temeljno čutenje, ki spremlja celoten proces napredovanja bolezenskega stanja. S seboj prinaša nemoč, obup, ko ne veste, kaj se bo z vami dogajalo v prihodnosti. Če je bolezen povezana še z ogromnimi bolečinami, je strah toliko večji, saj nikoli ne vemo, kako močno se bo bolečina intenzivirala skozi čas.