Zdaj smo uperili pogled na "državne uslužbence" in kar povprek udrihamo po njihovih "visokih" plačah in nezasluženih dopustih, nanje se jezimo in jim skušamo dopovedati, da je znižanje njihovih plač se najmanj, kar se jim hudega zgodi!
Na drugi strani so prekerni delavci brez pravic, brez dopustov, rednih dohodkov, na milost in nemilost prepuščeni privatnemu sektorju, ki jih spreminja v sodobne sužnje.
Berem res dober uvodnik meni zelo ljube novinarke in se cela postavim na "ufbiks"! Potem se spomnim knjige, ki sem jo pred kratkim prebrala (Umetnost jasnih misli) in se malce "pozabavam" s svojimi možgančki. Pred mano vstane kot solza jasna misel: 'Komu bom s tem, da se zavzemam (in jezim), da se državnim uslužbencem zniža plača, v resnici pomagala? Izkoriščanim novodobnim sužnjem? Bodo te odstotke plač, ki jih bo država vzela državnim uradnikom, dobili oni? Bodo tako kaznovani "uradniki" zato kaj bolje in bolj odgovorno delali?
Misel je še bolj jasna in mrzla - kot rezilo! S "takšnim" zanosom bom potegnila dol, k sebi, v blato, še druge ljudi. Se bom potem bolje počutila? Da bo še več revnih, še več ljudi na cesti, še več gorja in izkoriščanja?
Zakaj bi moral nekdo delati brez stimulacij, če je ne dobim jaz? Zakaj bi nekdo moral delati brez nagrad, če jih ne dobim jaz? Zakaj bi moral delati brez pravic, če delam brez pravic jaz?
Zato pomislim: "Madona, naj bo vsaj komu bolje kot meni!" Ker mene ne boste preslepili! Ker mene v to manipulacijo ne boste potegnili! Naj ljudje živijo dobro! Jasno kot beli dan, se svita tam za oblaki! Naj se vsi skupaj počutijo slabo, naj se požrejo med sabo, to je "njihov" cilj. Tako se narod, razžaljen in ponižan deli, na eni strani oni, ki so skoraj brez pravic in na drugi strani oni - zaščiteni, ki imajo pravice, ki "cuzajo" naš denar.
Denarja pa je vse manj na obeh straneh in ne pozabimo, da tudi z obeh strani denar prihaja v to (državno) pogoltno malho! Posploševanja so zelo nevarna in v resnici nepoštena! Na obeh straneh so črne in so cvetoče zgodbe.
Spomnim se prvih demonstracij državnih uslužbencev, kako je nek delavec v propadajoči železarni s solzami v očeh rohnel, da on pošteno dela in se ne praska po riti, kot oni tam v državni upravi. In se spomnim, kako mi je učiteljica pridušeno razlagala, da mora biti tiho in delati nadure v nedogled, če noče izgubiti službe, da dela dvakrat več kot nekoč, saj v šoli ne zaposlujejo več in en učitelj dela za dva! Da je tik pred penzijo in da že leta ne napreduje več, ker so napredovanja ustavljena.
Oba, očitno živita slabše in zdaj se, pregovorno, še sovražita!
Moja prijateljica iz uvodnika pa bistro zaključuje :" … zato, da bi se vendarle kdo zavedel, da je z vsakim sužnjem, z vsakim prekernim delavcem manj pravic za vsakega zaposlenega!" To je to!
Vsi stojimo na istem bregu in če bi bili zreli, bi drug drugega podprli, vsi bi šli na cesto. Za pravice, ki pripadajo vsakemu, ki dela. Naso družbo najedajo neetični ljudje!
Oh, jih poznam in priznam, da jim ne povem v obraz, kar jim gre! Zato se slabo počutim, kadar takole pametujem, ker se zavedam, da se grem nekakšnega besednega akademizma! Drugim vedno rečem, če jamrajo, da čakajo kakšno dovoljenje že celo leto, naj vendar pokličejo inšpekcijo. Sama je v svojem celem življenju nisem poklicala niti enkrat. Brez besed sem delala v času porodniškega dopusta, čeprav sem vedela, da je to nezakonito, vedela pa sem tudi, da, če bom rekla ne, me ne bodo nikoli več poklicali. Brez besed sprejemam vse nižje in nižje plačilo za svoje delo in nemo zrem v jamo, ki jo tudi sama kopljem svojim mladim kolegom. Na koncu bo peščica igralcev delala za bedne honorarje, ali pa bodo izginili. Na uro, koliko delam, nisem nikoli gledala in nikoli nisem niti črhnila, če sem morala delati na petek in svetek!
Vzvišenih uradnikov na meni dostopnih mestih ne srečujem že dolgo. Je pa ena siva lisa, mislim, da tam bolj visoko v oblakih, ki je nedotakljiva, tista, ki ji gre na roko, da se mi tu spodaj praskamo in obtožujemo! Do njih se bomo težko prebili, "varni" uslužbenci in vsi oni na prepihu. Tisti so naše "ošpice" , tisti predstavljajo neučinkovito državo. Če bi bila država zrela in sposobna, bi delovala orodja, ki bi "lenuhe" pometla iz državnih služb, znala bi prevetriti ministrstva in javne ustanove, da bi delovala bolj transparentno in učinkovito.
Na bruhanje mi gre, ko gledam, kako se varčuje pri nas v teatru! Najprej na ljudeh. In se mi zdi fajn, ko se naši "tehniki " ne pustijo. Organizirani so in sindikat dela zanje. Dobro! Zato jaz načelno nimam nič proti sindikatom, če res delajo! Če se ljudje znajo organizirat in nekaj zares naredijo zase in svoje sodelavce.
Mi "glumci" smo pa tako ali tako prodane duše, za "vlogo" znamo trpeti in potrpeti marsikaj, marsiiiikajjjjjj ... To vemo vsi, ampak o tem se ne govori. Kar je razumljivo, neskončno smo odvisni od teh vlog, od tega, kako so nam tisti, ki delijo vloge naklonjeni ... Nikoli se ne moremo zediniti za skupno dobro, zato sem iz igralskega sindikata izstopila. Iz te moke ni bilo kruha! Se pa igralci še predobro zavedamo, da nas zares nihče ne potrebuje in da bomo verjetno najhitreje končali na smetišču zgodovine! Poznam par res odličnih igralcev, ki so končali kot "prenašalci pladnjev " in jih zdaj po novem čakajo take naloge, da bi jih še pes ne povohal! Zakaj? Ker v določenem času niso znali "pihniti" v isti rog ... nič krivi danes trepetajo za svoje službe, svoje življenje so podarili velikemu teatru, da jih danes lahko njihovi kolegi "svobodnajki", ki tolčejo še večjo bedo, gledajo po strani.
Zato se mi zdi združevanje tako bistveno in razločevanje tako nevarno! Kaj bi se zgodilo, če bi se vsi novinarji zmenili, da ne bodo pristali na mizerne honorarje in na izkoriščevalske pogoje in bi z njimi držali tudi njihovi od lastnikov postavljeni sefi? Kdo bi pisal?
Nastal bi kulturni molk! Eno po eno bi se ugašale luči javnega življenja in prepričana sem, da bi se še pred popolnim mrkom tudi velecenjeni kapital podelal v hlače!
Ljudje pa smo krvavi pod kozo, vsak bo, če se bo le dalo, poskrbel za svojo rit, dokler ne bo zares hudo. Očitno še ni.
Ljudje imamo moč, mnogo več moči, kot mislimo! Zato , ker se "eni " tega zavedajo, nam mečejo kosti in drobtine, da se kregamo okrog mrtvih, grobov, političnih prepričanj, eni ne priznavajo sodišč, drugi so pametnejši od sodnikov, glodamo in se penimo okrog Hild in navadnih tatov … odgovornosti ne znamo in nočemo prevzeti na svoja ramena! In se obtožujemo in s prstom kažemo na politike (ki smo jih izvolili mi), na državo, ki smo ljudje!
Če bi vsak izmed nas naredil res pošteno inventuro svojega življenja in si "pomagal" z orodji, da ne bi nasedli našim lastnim možganskim vijugam, ki vedno najdejo opravičila za naša lastna, ne najbolj častna dejanja, bi imeli velikoooooo dela! Jaz prva! Na koncu vsi končamo kot pravi moj Bosanec: "Dva metra pod zemljo , brez geometra", tam pa se baje ne kregamo. Zanimivo, kajne?
Če so nekoč ljudje umirali za našo državo, je najmanj kar lahko mi danes naredimo zanjo, da pošteno naredimo lastne inventure in se sprehodimo po ulicah, molče in pokončno! Si lahko zamislite to moč? Krat sto, dvesto, tri tisoč?
Da ne bo pomote, ne organiziram vstaje, samo fantaziram, da bi se izognila 52 miselnim napakam! Če se le da, se jim izognite tudi vi. Ker meni je ta zapis narekovalo srce samo …