Ta zgrbljena starka je Rusinja, ki živi sama na Bajkalskem jezeru, najglobljem jezeru na svetu. Pravzaprav jih preživlja v družbi svojih živali. Če bi prevedli njeno ime, bi se glasilo Ljubezen Ki hodi po morju.
»Drsalke so bile izdelane leta 1943. Vidite, še vedno so dobre,« pripoveduje in kot gibko dekle drsi po hladnem zrcalu Sibirije. Drsati je začela pri sedmih letih in zdaj so izginile njene krave, zato jih mora poiskati in pripeljati nazaj domov.
»Sama sedim v kuhinji in gledam vse to, srečna sem in zadovoljna. Pomislim, kako bi bilo, če bi kdo sedel poleg mene in z menoj užival v tej neverjetni lepoti.«
Drva cepi sama in spretno vihti sekiro nad glavo. V objem domačega doma se je vrnila leta 2011, ko se je upokojila. Delala je v tovarni v Irkutsku.
»Poleti, ko je tu veliko ljudi, jih opozarjam, da morajo pobrati smeti in počistiti za seboj. Vse te smeti bi sicer končale v jezeru,« pravi neuradna redarka jezera. Včasih jo obišče sin. Lepo ji je.
»Imam vse, kar potrebujem. Lahko bi zapustila ta kraj, ko je umrl soprog,« pripoveduje, medtem ko zajema vodo iz ledenega vodnjaka. »A nisem mogla. Vedela sem, da je življenje tukaj težko. Tudi moji starši so zelo garali. Kako bi lahko to zapustila? Kako?« se sprašuje Lyubov.
Več v spodnjem videoposnetku!