Dolgotrajna oskrba: Nova vlada prevzema eno največjih socialnih reform v državi

Pred dobrimi šestimi meseci je Slovenija naredila korak, na katerega je čakala skoraj tri desetletja. Dolgotrajna oskrba, o kateri so govorile številne vlade, a je nobeni ni uspelo zares uveljaviti, je končno postala resničnost. Obljuba je bila velika: starejšim, invalidom in drugim ljudem, ki zaradi bolezni, starosti ali drugih omejitev potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih, naj bi sistem zagotovil več varnosti, več pomoči in predvsem možnost, da čim dlje ostanejo v domačem okolju.

Danes se zdi, da je dolgotrajna oskrba ujeta med dve povsem različni zgodbi. Prva je zgodba politike, ki reformo predstavlja kot enega največjih dosežkov zadnjih let. Druga je zgodba ljudi, izvajalcev in organizacij, ki vsak dan opozarjajo, da sistem še zdaleč ne deluje tako, kot je bilo obljubljeno. O težavah ne govorijo več le opozicijske stranke. Opozarjajo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Srebrna nit, Varuh človekovih pravic, izvajalci na terenu in celo prihodnja ministrica za demografijo, družino in socialne zadeve Mateja Ribič, katere ministrstvo bo sistem prevzelo po ukinitvi Ministrstva za solidarno prihodnost.

Prav v tem je morda največji paradoks dolgotrajne oskrbe. Reforma, ki naj bi bila odgovor na staranje prebivalstva in vse večje potrebe po oskrbi, se je znašla v obdobju največjih preizkušenj ravno v trenutku, ko bi morala dokazati, da lahko deluje. Namesto zgodb o novih storitvah in večji dostopnosti oskrbe javnost spremlja razprave o čakalnih vrstah, pomanjkanju kadra, nedelujočem informacijskem sistemu, različnih cenah za enake storitve in celo opozorila o možnih kršitvah človekovih pravic.

Preberite tudi: »Ljudem ne moreš reči, naj počakajo, če pomoč potrebujejo danes«

Reforma, ki jo je dohitela realnost

Na ministrstvu za solidarno prihodnost zavračajo očitke, da je bila reforma uvedena prehitro. »Na to reformo smo čakali skoraj tri desetletja, zato o prehitri uvedbi nikakor ne moremo govoriti,« odgovarjajo. Ob tem poudarjajo, da gre za izredno obsežen sistem in veliko število ljudi, ki se postopoma vključujejo vanj. Kot primer navajajo Nemčijo, ki je za vzpostavitev primerljivega sistema potrebovala deset let.

Toda prav primerjava med pričakovanji in realnostjo danes odpira največ vprašanj. Eden od ključnih ciljev reforme je bil, da bi ljudje lahko čim dlje ostali doma. Dolgotrajna oskrba na domu naj bi postala alternativa prezgodnjemu odhodu v dom starejših občanov in razbremenitev svojcev, ki pogosto sami nosijo glavno breme skrbi za ostarele družinske člane.

Statistika pa kaže precej drugačno sliko. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je bilo 8. aprila letos v sistem vključenih 19.560 upravičencev do celodnevne dolgotrajne oskrbe v instituciji, medtem ko je oskrbo na domu prejemalo le 369 ljudi.

Infografika 1: Uporabniki po vrstah pravic

Te številke same po sebi še ne povedo vsega, razkrivajo pa pomemben trend. Sistem, ki je bil zamišljen kot podpora življenju doma, trenutno še vedno temelji predvsem na institucionalni oskrbi. Izvajalci in uporabniki že več mesecev opozarjajo, da je največja ovira pomanjkanje kadra. Marsikdo sicer pridobi pravico do oskrbe, a storitve ne more koristiti, ker zanjo preprosto ni dovolj izvajalcev. Tako se dogaja, da ljudje čakajo najprej na odločbo, nato pa še na dejansko pomoč. Za številne družine to pomeni dodatne mesece negotovosti in pogosto tudi odločitev za domsko oskrbo, čeprav bi si želeli ostati doma.

Preberite tudi: Osem mesecev čakanja: Ko skrbiš vsak dan, država pa te pusti čakati

Ko pravica obstaja, storitve pa ni

Prav čakanje je postalo ena od osrednjih težav sistema. Čeprav zakon določa roke za odločanje o pravicah, se v praksi marsikje ne spoštujejo. Na to opozarjajo tako uporabniki kot organizacije, ki spremljajo izvajanje reforme.

V Srebrni niti ugotavljajo, da so postopki administrativno preobremenjeni in tehnično slabo podprti, zato se zaostanki kopičijo. Po njihovem mnenju bi bilo treba nemudoma sprejeti ukrepe za odpravo zamud na vstopnih točkah za dolgotrajno oskrbo in okrepiti kadrovske zmogljivosti sistema.

Da je težava resna, priznava tudi prihodnja ministrica Mateja Ribič. Ob predstavitvi pred parlamentarnim odborom je dejala, da razlog za dolgotrajne postopke ni delo zaposlenih, ampak pomanjkljiva informacijska podpora. »Za zdaj večino podatkov pridobivajo ročno. Informacijski sistem, ki bi omogočal učinkovito upravljanje postopkov, ni bil ustrezno vzpostavljen,« je pojasnila. Dodala je, da izvajalec projekta pri implementaciji sistema ni bil uspešen in da že poteka postopek za prekinitev pogodbe.

Prav informacijski sistem se vse pogosteje omenja kot ena največjih težav reforme. Če sistem ne deluje, se postopki podaljšujejo, uporabniki čakajo na odločbe, posledice pa se nato prenašajo naprej skozi celotno verigo storitev. V praksi to pomeni, da človek, ki pomoč potrebuje danes, pogosto ostane brez nje še več mesecev.

Dva človeka, dve različni položnici

Največ pozornosti je v zadnjih mesecih pritegnila zgodba stanovalcev v domovih za starejše občane. Gre za primer, ki ga številni sogovorniki navajajo kot najbolj očiten dokaz, da sistem trenutno ne obravnava vseh uporabnikov enako.

Danes se lahko zgodi, da v isti sobi doma za starejše živita dva človeka z zelo podobnimi potrebami, za oskrbo pa plačujeta bistveno različne zneske. Razlog ni v njunem zdravstvenem stanju, temveč v datumu vstopa v sistem. Tisti, ki so bili v domovih že ob uvedbi dolgotrajne oskrbe, so bili prevedeni v novi sistem. Drugi, ki so v dom prišli pozneje, še vedno čakajo na odločbe in do takrat plačujejo višje zneske. Za številne ljudi gre za zelo konkretne razlike v mesečnih stroških, ki lahko znašajo več sto evrov.

Prav zaradi tega je Varuh človekovih pravic opozoril na možne kršitve načela enakosti pred zakonom, Srebrna nit pa takšno razlikovanje označuje kot nesprejemljivo in diskriminatorno. Tudi Mateja Ribič je to izpostavila kot eno prvih nalog, ki jo čakajo po prevzemu resorja. »To področje je treba urediti v čim krajšem možnem času, in to za nazaj, od 1. decembra 2025 dalje, da bodo stanovalci, ki prejemajo enake storitve in živijo v enakih pogojih, plačevali enake cene,« je poudarila.

Ko se v zgodbo vključi Varuh človekovih pravic

Varuh človekovih pravic je po preučitvi izvajanja zakona ugotovil, da bi lahko način njegovega izvajanja v praksi posegal v več medsebojno povezanih človekovih pravic. Po oceni Varuha dolgotrajno odločanje o pravicah pomeni tveganje za kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, saj posamezniki v času čakanja ostajajo brez pomoči, ki jo nujno potrebujejo. S tem je povezana tudi pravica do socialne varnosti, ker sistem ne zagotavlja pravočasnega in učinkovitega dostopa do storitev, ki jih zakon predvideva.

Kot opozarja Varuh, so poleg tega posamezniki v primerljivem položaju pogosto obravnavani različno. Med primeri navaja razlike med stanovalci domov za starejše, položaj oseb v posebnih socialnovarstvenih zavodih in težave upokojencev iz tujine, ki živijo v Sloveniji. Varuh je zato ministrstvu priporočil vrsto ukrepov. Med drugim naj zagotovi pravočasno odločanje o pravicah, okrepi kadrovske in tehnične zmogljivosti sistema, odpravi finančne neenakosti med uporabniki ter izboljša dostop do storitev za skupine, ki so danes v manj ugodnem položaju. Ob tem je varuhinja Simona Drenik Bavdek opozorila, da bodo v primeru neodzivnosti ministrstva preučili tudi druge možnosti, med njimi presojo zakona na ustavnem sodišču.

Preberite tudi: »Kaj nam koristi polna blagajna, če ni ljudi, ki bi skrbeli za starejše?«

Številke, ki odpirajo nova vprašanja

Ob vseh organizacijskih težavah se odpira še drugo vprašanje – denar. Ko je bil uveden prispevek za dolgotrajno oskrbo, je bilo eno najpogostejših vprašanj, ali bo sistem finančno vzdržen. Danes odgovor ni enoznačen.

Po podatkih ZZZS so prihodki sistema od januarja do aprila letos znašali 219,5 milijona evrov, odhodki pa približno 140,2 milijona evrov. Na prvi pogled se zdi, da je denarja dovolj. Sistem je v prvih štirih mesecih ustvaril precejšen presežek. Toda podrobnejši pogled razkriva drugačno sliko. Del presežka je posledica dejstva, da številne pravice še niso zaživele v polnem obsegu. Mnogi upravičenci še čakajo na odločbe, številni izvajalci še niso vključeni v sistem, oskrba na domu pa se razvija precej počasneje od pričakovanj.

Prav zato ZZZS opozarja, da trenutni podatki ne pomenijo nujno dolgoročne finančne stabilnosti. V javnosti je v zadnjih mesecih odmevalo opozorilo, da so stroški institucionalne oskrbe bistveno višji od prvotnih ocen. Predsednik upravnega odbora ZZZS Miroslav Smrekar je opozoril, da je ministrstvo napovedovalo mesečni strošek okoli 28 milijonov evrov, dejanski računi pa dosegajo približno 40 milijonov evrov. Po ocenah ZZZS bi lahko ob nespremenjenih razmerah iz sistema letno odteklo približno 120 milijonov evrov več, kot je bilo predvideno ob njegovem načrtovanju.

To odpira neprijetno vprašanje. Če sistem še ni dosegel polnega obsega izvajanja, stroški pa že presegajo načrte, kaj se bo zgodilo, ko bo v sistem vključenih bistveno več uporabnikov?

Plačujemo za sistem, ki še ni zares zaživel

Prispevek za dolgotrajno oskrbo se že pobira, marsikdo pa ob tem ugotavlja, da storitev, ki jih potrebuje, še vedno ne more dobiti. Na ministrstvu za solidarno prihodnost odgovarjajo, da sistem postopoma nadgrajujejo in prilagajajo dejanskim razmeram na terenu. »Sistem sproti izboljšujemo in nadgrajujemo glede na realen interes uporabnikov in razpoložljivost kadrov, hkrati pa je sistem odvisen od vseh partnerjev v procesu, tako centrov za socialno delo kot izvajalcev dolgotrajne oskrbe in občin. Verjamemo, da je sistem dober, zasnovan na solidarnosti in transparentnosti, ter da bodo vsi ljudje, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo, do nje, nekateri žal s časovnim zamikom, tudi prišli.«

Toda ravno ta časovni zamik postaja največja težava reforme. Ljudje namreč ne živijo v časovnicah reform, ampak v vsakdanjem življenju. Ko nekdo zaradi bolezni ali starosti ne zmore več sam skrbeti zase, je pomoč potrebna takoj, ne čez nekaj mesecev ali leto dni.

Infografika 2: Pet največjih težav dolgotrajne oskrbe

Nova vlada prevzema nedokončan projekt

Vse to se dogaja v trenutku velikih političnih sprememb. Ministrstvo za solidarno prihodnost, ki je bilo glavni nosilec reforme, se ukinja. Njegove naloge bo prevzelo Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve. Področje dolgotrajne oskrbe bo tako prešlo pod okrilje ministrice Mateje Ribič, ki je že ob predstavitvi pred parlamentarnim odborom jasno povedala, da bo prav dolgotrajna oskrba njena prva prioriteta.

Njena prednost je, da sistem dobro pozna. Devet let je delala v domu starejših občanov, sedem let ga je vodila kot direktorica, bila pa je tudi državna sekretarka na ministrstvu za delo. Morda zato ni presenetljivo, da sama ne govori o novih reformah, temveč predvsem o odpravljanju težav, ki so se pokazale v prvih mesecih izvajanja obstoječega sistema. Med prioritetami omenja odpravo neenakosti med stanovalci domov, poenostavitev postopkov, ureditev informacijskega sistema in izboljšanje oskrbe na domu.

Ob tem podpira tudi ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence. To pa odpira novo dilemo. Če številni strokovnjaki opozarjajo, da bo sistem v prihodnjih letih potreboval še več denarja, od kod bodo prišla sredstva za njegovo financiranje? Odgovorov za zdaj ni veliko.

Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba: je sistem dolgoročno vzdržen?

Sistem, ki ga Slovenija potrebuje

Kljub vsem težavam pa med sogovorniki obstaja ena pomembna skupna točka. Skoraj nihče ne zagovarja odprave dolgotrajne oskrbe. Nasprotno. Tudi najostrejši kritiki poudarjajo, da Slovenija tak sistem nujno potrebuje. Država se stara. Število ljudi, ki bodo potrebovali pomoč pri vsakodnevnih opravilih, bo v prihodnjih letih samo še naraščalo. Brez organiziranega sistema bodo breme vedno bolj nosile družine, ki so že danes pogosto prepuščene same sebi.

Dolgotrajna oskrba je bila zamišljena kot sistem, ki bo ljudem omogočil dostojno staranje in večjo varnost v obdobju, ko postanejo odvisni od pomoči drugih. Toda vsak sistem se na koncu presoja po tem, kako deluje v praksi. Kako se bo v praksi dokazala nova vlada?

_____________________________________________________

Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.