Slovenija naj bi z uvedbo sistema dolgotrajne oskrbe starejšim in ranljivim prinesla več varnosti, dostopnejše storitve in bolj urejeno podporo. A z uvajanjem sistema v prakso je realnost za zdaj precej bolj zapletena. Medtem ko prispevki že polnijo proračunsko blagajno, storitve zaostajajo za pričakovanji, vse več pa je tudi vprašanj o njeni dolgoročni finančni vzdržnosti.
Prispevki se zbirajo, vseh obljubljenih storitev pa (še) ni
Od julija 2025 plačujemo nov prispevek za dolgotrajno oskrbo. Namen je jasen: zagotoviti več oskrbe na domu, več kapacitet v institucijah in boljšo podporo v težkih življenjskih situacijah.
V praksi pa se kaže kar nekaj pomanjkljivosti sistema. Po ocenah delodajalskih organizacij je bilo v letu 2025 zbranih približno 270 milijonov evrov prispevkov, ob koncu leta pa je ostalo 252 milijonov presežka, saj je bilo za načrtovane storitve dolgotrajne oskrbe porabljenih le približno 18 milijonov evrov.
To po mnenju Gospodarske zbornica Slovenije (GZS) kaže na neobvladovanje tako časovnega načrtovanja dolgotrajne oskrbe in implementacije novih produktov kot načrtovanja finančnih tokov reforme. Oziroma povedano preprosteje: prispevek se pobira na zalogo, plačujemo tudi za storitve, ki sploh še niso na voljo.
Reprezentativne delodajalske organizacije Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS), Trgovinska zbornica Slovenije (TZS), Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije (ZDOPS) in Združenje delodajalcev Slovenije sicer vse podpirajo razvoj sistema dolgotrajne oskrbe, hkrati pa opozarjajo, da sistem ni bil niti strokovno in finančno niti operativno vzpostavljen v obsegu, kot je bil napovedan, kljub temu pa že trajno obremenjuje zaposlene, gospodarstvo in celo upokojence.
Preberite tudi: Za sistem dolgotrajne oskrbe veliko zanimanja, moteči pa dolgi postopki in kadrovske težave
Očitek Mitja Gorenščka, glavnega izvršnega direktorja GZS, je, da gre pri kritju stroškov dolgotrajne oskrbe za "dodatek za pomoč in postrežbo" iz naslova novega prispevka oziroma iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, obenem pa se ohranja vplačevanje prispevkov za isto pravico tudi v okviru prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. »To pomeni, da za isto storitev državljani in podjetja plačujemo dvakrat,« trdi Gorenšček.
Delodajalske organizacije zato pozivajo vlado, da nemudoma zagotovi temeljitejši nadzor nad izvajanjem storitev dolgotrajne oskrbe, zagotovi transparentnost podatkov ter opravi celovito analizo nad porabljenimi sredstvi in finančne vzdržnosti sistema. Predlagajo tudi, da se prispevek - vsaj dokler sistem ne postane bolj pregleden - začne pobirati v zmanjšanem odstotku.
Infografika: Dolgotrajna oskrba v letu 2025: kje so sredstva?
Ministrstvo odgovarja: gre za prehod v nov, bolj celovit sistem
Na ministrstvu za solidarno prihodnost poudarjajo, da sistem ne uvaja le novega prispevka, ampak združuje doslej razpršeno financiranje in pravice v enoten zavarovalni steber. Ta naj bi prinesel večjo preglednost, manjšo odvisnost od proračuna in dolgoročno stabilnejše financiranje.
»Doslej so se storitve socialnega varstva financirale kombinirano – delno iz proračuna, delno iz občin, delno iz doplačil uporabnikov in njihovih svojcev, delno pa iz različnih socialnih transferjev. Z uvedbo obveznega zavarovanja (prispevka) za dolgotrajno oskrbo se vzpostavlja preglednejši in stabilnejši sistem financiranja, ki dolgoročno zmanjšuje odvisnost od proračunskih odločitev in zagotavlja namenski vir za pravice upravičencev.«
Pojasnili so še, da tudi pri storitvi oskrbovalca družinskega člana ne gre za dvojno financiranje, temveč za nadgradnjo obstoječega instituta družinskega pomočnika. Ključno je, da nova ureditev prinaša širši krog upravičencev, bolj enotna merila in večjo pravno varnost za osebe, ki oskrbujejo svojce, pravijo. »Kar pa zadeva vprašanje dostopnosti storitev, je treba poudariti, da je to značilnost vseh socialnih zavarovanj. Tudi v zdravstvu ali pokojninskem sistemu plačevanje prispevka ne pomeni, da bo posamezna storitev vedno takoj na voljo. Sistem zagotavlja pravico, njena realizacija pa je vedno povezana z organizacijo storitev, kadri in kapacitetami,« so še dodali v odgovor na naša vprašanja.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba bi lahko postala stičišče generacij
Vpliv na gospodarstvo in vprašanje vzdržnosti
Sistem dolgotrajne oskrbe se že kaže kot breme za gospodarstvo, še trdijo delodajalci, saj podjetja in zaposleni prispevajo sredstva, ne da bi že občutili koristi obljubljenih izboljšav. To lahko posledično vpliva tudi na konkurenčnost poslovnega okolja in zaupanje v socialno državo.
Kritiki sistema dolgotrajne oskrbe tudi opozarjajo, da trenutni sistem še nima jasnih mehanizmov, ki bi zagotavljali finančno vzdržnost v prihodnjih desetletjih, kar je ključno za demografsko starajočo se družbo, saj se do leta 2055 predvideva okoli 50 odstotno povečanje starejšega prebivalstva. S trenutno stopnjo prispevkov (1% od dohodkov, ki so podlaga za zdravstveno zavarovanje) tako dolgoročno ne bo možno pokrivati naraščajočih stroškov sistema dolgotrajne oskrbe, zato pričakujejo, da bo sistem dolgotrajne oskrbe kmalu potreboval dodatno financiranje oziroma povečanje prispevkov na dva ali več odstotkov, kar pomeni dodatne izdatne obremenitve tako za državljane kot gospodarstvo.
Prebivalstvo bo v naslednjih letih vedno starejše. Foto: Freepik
Ministrstvo za solidarno prihodnost odgovarja: »Demografske projekcije jasno kažejo, da bo potreba po dolgotrajni oskrbi v prihodnjih desetletjih naraščala. Slovenija pri tem ni izjema – enak trend beležijo vse evropske države.«
Zato je uvedba posebnega prispevka za dolgotrajno oskrbo pravzaprav ukrep za dolgoročno stabilnost sistema, saj ustvarja namenski vir financiranja, ki ni v celoti odvisen od proračuna. Nemčija, Luksemburg, Nizozemska in Japonska imajo podoben model socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, pojasnjujejo. »Dolgoročna vzdržnost sistema bo temeljila na ukrepih, ne le na višini prispevne stopnje. Dvig prispevne stopnje pa se trenutno ne predvideva,« zatrjujejo.
Ključno pa je, da je z uvedbo sistema dolgotrajne oskrbe Slovenija prvič dobila strukturiran, sistemski okvir, ki omogoča načrtovanje financiranja in razvoja storitev v naslednjih desetletjih. Zakon namreč ne predpostavlja statičnega sistema, temveč že vsebuje mehanizem periodičnega preverjanja: po petem odstavku 8. člena mora ministrstvo najmanj vsaka tri leta analizirati izvajanje zakona in vladi predložiti poročilo, ki zajema tudi finančno vzdržnost ter predloge zakonodajnih ali upravnih ukrepov za dolgoročno vzdržnost.
Infografika 2: Kritiki opozarjajo, da bo ob napovedanem staranju prebivalstva v Sloveniji kmalu potreben dvig prispevkov za DO
Dobra ideja, zahtevna izvedba
Po širšem poizvedovanju o vzpostavitvi sistema dolgotrajne oskrbe bi lahko zaključili, da ga je zaradi staranja prebivalstva sistem dolgotrajne oskrbe bilo nujno vzpostaviti, trenutno pa je v tipični fazi tranzicije iz enega sistema v drugega – po mnenju snovalca pravičnejšega in dolgotrajno vzdržnega.
Preberite tudi: Nova realnost oskrbe starejših: manj kadra, več tehnologije
Dolgotrajna oskrba naj bi prvič povezala doslej razdrobljene pravice in uvedla stabilen, namenski vir financiranja. Ali na kratko: denar že zbiramo, storitve še vzpostavljamo, zaupanje pa se šele gradi.
Zbrana mnenja o - zaenkrat še razmeroma novem, uvajajočem - sistemu dolgotrajne oskrbe bi lahko na kratko zaključili v skupno misel: uspeh sistema dolgotrajne oskrbe bo odvisen predvsem od treh stvari: preglednosti, organizacije in dejanske dostopnosti storitev.
Če bodo te izpolnjene, lahko dolgotrajna oskrba postane eden ključnih stebrov socialne države. Če ne, bodo dvomi o njeni učinkovitosti - in upravičenosti prispevkov - le še naraščali.
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.