Seveda je izbira pogojena, če to dopustimo, vendar pa če izhajamo iz tega, da imamo svobodno voljo odločanja, se jo resnično zavedamo, potem je pot, ki jo bomo izbrali – le naša izbira. Če je oseba npr. trdno zavezana skupnosti, bo sledila drugim in ne sebi in svojim lastnim ciljem. Žrtvovala se bo za skupnost in s tem izražala svojo izoblikovano vlogo podrejenosti, šibkosti, negotovosti samostojnega odločanja, nesposobnosti preživeti sam, nezmožnost volje in moči odločanja o samemu sebi.
Vsak ima svojo pot, vplivamo eden na drugega, se družimo, si pomagamo, izmenjujemo izkušnje, toda naša naloga tega življenja se razlikuje od nalog večine preostalih živečih ljudi, čeprav imamo iste cilje: živeti brez bolečine in trpljenja. Pot pa je prilagojena posamezniku in ne skupnosti. Torej moramo slediti samemu sebi in svojemu namenu, obenem pa sprejemati druge ljudi, dogajanja na svoji poti, nuditi pomoč in jo prejemati, ljubiti in biti ljubljeni. Želje vsakega posameznika se slej ko prej uresničijo, različne so le dolžina poti in število preizkušenj.
Ogromno ljudi se boji izzivov in sprememb v življenju, živijo po ustaljenih kalupih in okvirjih, ki ustrezajo njihovim dojemanju. Kar je izven, je nesprejemljivo, vredno zgražanja. Preizkušnjam se ne more nihče izogniti, slej ko prej ga doletijo. Lahko se jim namensko izogibamo in ko to počnemo celo življenje, postane to nek način ponavljajoči beg od možnosti, da bi te preizkušnje prinesle spremembo v naše »ustaljeno življenje ». Seveda je tako življenje najlažje, ne zavedajoč se »praznine« bivanja, življenja brez vsebnosti in globljih izkustvenih namenov. Človek, ki živi le na tak način, navadno sprejema le tisto, kar je pripravljen sprejeti in ne tistega, kar življenje ponuja v vsej svoji pestrosti.
Preizkušnje sprejmimo in jih doživimo kot izkušnje, ki nadgrajujejo našo osebnost. Življenjska pot je pestra, včasih težka, vendar na ta način pridobimo mnogo naukov, ki nam pomagajo v življenju. Kar intuitivno začutimo, da je nepotrebno, nepomembno, spustimo mimo sebe, ker nam ne prinaša potrebnih izkušenj. Kadar zbolimo, vzemimo to kot izziv ali preizkušnjo v našem življenju, ki nam bo pokazala in nas naučila, kako delovati, ko se bolezen ne bo več ponovila. Najbolj pomembno pa je »zaupajte sebi«.
Irma Dolinar je mojstrica reikija. Več o njej boste našli TUKAJ.