Prometna nesreča!
Ja, in to huda, ker so kar trije avti.
Ubogi ponesrečeni!
Ja, res.
In zatopljeni v te misli se odpeljemo dalje. A kmalu nas veliki in mali otroci odvrnejo od turobnih misli, zganjajoč vragolije na drsališču. Domov se vračamo že razbremenjeni in veselja polni.
Zvečer pokliče znanka:
Veš, Marijana, Gajo je zbil avto.
Joj, a ona je bila? Pa mimo smo vozili. Ali je hudo?
Ja, v bolnišnici je in dolgo je bila nezavestna.
Da bi vsaj okrevala!
Pet dni molčanja se prekine šesti dan, ko ji pošljem sms. In glej, prejmem odgovor! To je dobra novica!
Sedmi dan jo z Maro obiščeva. Malce zgubljeno deluje, a korajžno. Vsak dan jo vprašam po počutju in vedno reče: Bolje je.
A bolečine ima v glavi in hrbtu, dobila je osem šivov po čelu in odrgnine, ima modro čeljust in spodnji zobje se sumljivo majejo. Hujša, ker ne more normalno jesti!
Enajsti dan je še vedno rahlo v šoku, malce zgubljena, a korajžna kot prejšnje dni. Vsak dan ji je bolje. Dvanajsti dan pa je prisebna, spet dobra, stara Gaja, kot jo poznam od prej.
Boš zahtevala odškodnino?
Jo bo poravnala zavarovalnica.
Pa tudi na kakega odvetnika se obrni.
Tu je bila vozničina hčerka. Je rekla, da je mama na tleh.
A ti pa nisi?!
Čez štirinajst dni se Gaja vrne domov. Je sama in samska. Kot prijateljica ji bom seveda priskočila na pomoč, kadar koli jo bo potrebovala. Toda človeku ni dobro samemu biti, sploh pa ne poškodovanemu in takemu, ki nosi na ramah že sedmi križ…Kvaliteta življenja je skažena … Kako bo minevalo njeno leto 2020?