Pozabljeni obrazi in tihe stiske: Milan Osterc o tem, kaj starejši resnično potrebujejo

Svojo kariero je začel v policiji, ki jo je zaradi hudih telesnih poškodb zaključil leta 1995, leta 2004 pa je bil invalidsko upokojen. Prelomnica v njegovem življenju je bila leta 2000, ko mu je pri 39 letih umrla žena. Takrat se je podal na pot prostovoljstva. Na tej poti je opravljal različne funkcije, med drugim kot tajnik Društva ledvičnih bolnikov Pomurja in predsednik Društva za zdravo življenje Nova pot Radenci.

Njegovo prostovoljsko delo je bilo prepoznano tudi na državni ravni; leta 2018 je prejel priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva od predsednika Boruta Pahorja. Poleg tega je aktiven tudi v programu Starejši za starejše, ki deluje v številnih društvih upokojencev po Sloveniji.

Gospod Osterc je znan po svoji predanosti in sočutju do ljudi, s katerimi sodeluje – pa naj gre za posameznike, ki potrebujejo pomoč, ali prostovoljce, ki jih spodbuja in povezuje. Njegova prizadevanja so usmerjena v izboljšanje kakovosti življenja starejših, v spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja ter v krepitev prostovoljstva in skupnostne povezanosti v lokalnem okolju.

Z njim smo se pogovarjali tudi mi – o tem, kaj starejši danes resnično potrebujejo, kako vidi prihodnost dolgotrajne oskrbe in kaj ga osebno še vedno vsak dan navdihuje, da ostaja aktiven, predan in srčen povezovalec ljudi.

V Pomurju je kar četrtina upokojencev včlanjena v ZDUS. Kaj menite, da je razlog za tako močno vpetost starejših v društveno življenje? In kako to občutite kot predsednik zveze društev upokojencev za Pomurje?

Ljudje se včlanijo v društvo upokojencev, ko zaključijo svojo zaposlitev. Pred tem so vključeni tudi v različna društva, v katerih nadaljujejo svoje aktivnosti tudi v pokoju, ne odločajo pa se za včlanjevanje v nova.

Na ravni ZDUS in v Pomurju ste aktivno vključeni v spremljanje uvajanja sistema dolgotrajne oskrbe. Katere ključne pripombe in predloge ste vi ter vaši sodelavci kot zastopniki upokojencev naslovili na pristojno ministrstvo?

Zveza društev upokojencev je krovna organizacija vseh upokojenskih društev v Sloveniji, kot regijske organizacije pa jih zastopa 14 pokrajinskih zvez kot povezava med društvi upokojencev in ZDUS. Potreba po pokrajinskih zvezah je v tem, da je na ta način zagotovljen hiter pretok informacij, prenos potreb upokojencev ter seveda sledenje zakonodaji na področju upokojencev. Pripomb, ki smo jih naslovili na ZDUS oziroma na Ministrstvo za solidarno prihodnost, je kar precej, zato jih ne bi našteval – so pa vse vezane na konkretne izvedbene ukrepe dolgotrajne oskrbe, s katerimi smo se ukvarjali zadnjih 20 let.

Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v Sloveniji: ključni izzivi in poti do rešitev

Kje vi osebno vidite največje težave pri uvajanju dolgotrajne oskrbe? Na kaj bi kot dolgoletni prostovoljec in poznavalec terena najprej opozorili?

Osnovni problem ne bodo toliko večmesečne čakalne dobe, ki bodo seveda nastale pri izdajanju odločb vstopnih točk za dolgotrajno oskrbo in preverjanju upravičenosti do nje, ampak premajhna kadrovska zasedba teh vstopnih točk. Pereč kadrovski problem pa je tudi izvajanje dolgotrajne oskrbe v praksi – na terenu med upravičenci dolgotrajne oskrbe.

Društva upokojencev in prostovoljci imajo v Sloveniji zelo pomembno vlogo – pogosto so tisti, ki prvi opazijo, da nekdo potrebuje pomoč. Kako vi vidite njihov pomen v prihodnji mreži dolgotrajne oskrbe? So dovolj prepoznani kot partnerji države?

Glede na projekt Starejši za starejše v Sloveniji, v katerega je vključenih preko 220 društev od 500 v sestavi ZDUS, lahko trdim, da imamo močno mrežo, preko katere zaznavamo problematiko starejših nad 69 let. Razlika je vsekakor med urbanimi središči, kjer so ljudje v blokovskih naseljih ali hišah (delno skriti s svojimi težavami), in podeželjem, kjer se vsi med seboj poznamo – v širšem območju vasi, več vasi ali majhnih občinah. Mislim, da so lahko društva upokojencev kot tudi druga društva, ki se ukvarjajo s socialo, pomemben dejavnik pri vzpostavitvi dolgotrajne oskrbe. Ali smo dovolj prepoznani kot partnerji države, pa odločajo na državni ravni – glede na to, koliko nas želijo vključiti v načrte dolgotrajne oskrbe.

Po vašem mnenju – ali imajo upokojenci dovolj informacij o tem, kaj dolgotrajna oskrba sploh pomeni in kaj jim bo prinesla v praksi? Kje vidite največje pomanjkljivosti pri obveščanju?

Trenutno smo kot Pomurska pokrajinska zveza društev upokojencev v sodelovanju z delavkami Pomurskega centra za socialno delo, Vstopna točka za dolgotrajno oskrbo, konec maja organizirali štiri predavanja in v začetku junija 2025 še dve predavanji po celotnem Pomurju – za predstavnike in zainteresirane člane vseh 38 upokojenskih društev v naši zvezi ter za širšo javnost.

Ena od največjih ovir za uspešno izvajanje oskrbe je pomanjkanje kadra. Kje vi vidite priložnost za iskanje ustreznih ljudi – in kaj bi po vašem mnenju morala država narediti, da bi se več mladih odločalo za delo s starejšimi? Kaj pa upokojenci – ali menite, da bi se lahko izvajalci zanašali tudi na (plačano) začasno in občasno delo upokojencev?

Nekatera ministrstva so na terenu kadrovsko podhranjena in imajo za kadrovanje vzpostavljene službe za promocijo prek medijev s prikazovanjem prednosti in lepote posameznega poklica. Morda se motim, vendar pa za dolgotrajno oskrbo še nikjer nisem zasledil neke skupne akcije Ministrstva za solidarno prihodnost in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – kot tistih, ki so zadolženi za socialno sliko in pomoč ljudem na terenu. Seveda je v državi težava tudi plačilo, ki za delo s starejšimi ni zadostno, obremenitve pa so velike.

Trenutno je v obravnavi predlog, da bi lahko upokojenci oziroma družinski člani postali oskrbovalci svojih bližnjih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Treba je počakati, ali bo predlog sprejet, vsekakor pa zakon že vsebuje določila, kako bodo plačani in pod kakšnimi pogoji lahko postanejo oskrbovalci. V dolgotrajni oskrbi govorimo o plačilu prek socialnih transferjev, ki pa so v neenakem položaju glede na redno zaposlitev – in tu je nekaj nejasnosti in neenakosti.

Preberite tudi: Dom starejših občanov v Ljubljani rešuje kadrovsko stisko z nepalskimi negovalkami in umetno inteligenco

Iz terena gotovo najbolje veste, kaj starejši danes najbolj potrebujejo. Kaj je po vašem mnenju trenutno tista največja praznina v življenju starejših?

Po meni znanih podatkih je na prvem mestu vsekakor osamljenost. Starejši ljudje potrebujejo osebni stik s svojo okolico, ki pa je pogosto ni. Ljudje hitimo eden mimo drugega. Nihče nima časa. Obiski otrok, vnukov – ki so morda tedenski ali pa, zaradi oddaljenosti bivališča, mesečni ali celo redkejši – so za starejše ljudi vsekakor preskromni. Kjer v skupnosti živita zakonca, je še znosno, pa tudi starejši pari potrebujejo stike. Kjer pa ljudje živijo sami, pa je toliko težje. Seveda so tu še majhne pokojnine in visoki življenjski stroški, ki starejše silijo v skromnost in življenje na socialnem robu. Tudi na podeželju!

Kaj vse ponujajo društva upokojencev svojim članom? In kako poskrbite tudi za tiste, ki niso včlanjeni, pa bi vseeno potrebovali pomoč, družbo ali informacije?

Društva upokojencev so ustanovljena v posameznih občinah, v nekaterih večjih občinah tudi več njih. Veliko društev je bilo ustanovljenih po osamosvojitveni vojni leta 1991, ko so nastale tudi nove občine. Predsednice, predsedniki in ostali prostovoljci upokojenskih društev skrbijo za pestro izbiro in možnost sodelovanja na športnem, rekreacijskem področju in v gibalni kulturi – lokalno, regijsko in nacionalno. Isti nivoji sodelovanja obstajajo tudi na kulturnem, glasbenem, zborovskem, literarnem, rokodelskem in likovnem področju. Seveda so tu še druženja društev upokojencev, različne oblike potovanj, letovanj v našem Hotelu Delfin in drugih, nam cenovno prijaznih destinacijah v Sloveniji in tujini. To je le del aktivnosti, ki jih izvajajo društva. Drugi, zelo pomemben del pa je skrb za vrstnike, ki sicer niso člani društev, a zaznavamo njihovo stisko in jim pomagamo pri reševanju težav. Nikoli ne odklanjamo pomoči potrebnim, temveč jih tudi usmerjamo k različnim oblikam pomoči, ki so trenutno na voljo. Tudi dostop do informacij – predvsem na podeželju – pogosto poteka med osebnimi pogovori članov društev z nečlani.

Preberite tudi: Dunaj navdihuje: medgeneracijsko sodelovanje za boljšo kakovost življenja

V prostovoljstvu ste dejavni že vrsto let in za svoje delo ste prejeli državno priznanje. Kaj vas pri tem delu še vedno najbolj gane ali navdihuje?

Moje odločitve za prostovoljstvo nikoli nisem sprejel z mislijo »zdaj pa bom prostovoljec«. Prostovoljec sem postal predvsem z lastno željo po sodelovanju na določenih področjih in sem sčasoma prevzel tudi določene položaje v različnih društvih – predvsem po ženini smrti leta 2000. Glede na hude telesne poškodbe, ki sem jih utrpel v prometni nesreči, mi je marsikaj nedosegljivo (tek, kolesarjenje, smučanje, drsanje, težja fizična dela), a sem vedno imel željo pomagati ljudem. Velik navdih mi daje zavedanje, da so nekateri ljudje z mojo pomočjo stopili na novo pot življenja, spremenili svoje navade, se soočili s svojimi težavami in jih začeli reševati. Vedno znova me navdihne hvaležnost ljudi – izražena v njihovih očeh in včasih tudi v besedah.

Predsednik Komisije za kulturo in izobraževanje pri PPZDU Štefan Žerdin med nagovorom. Fotografija Milan Osterc.

Pred časom ste doživeli prometno nesrečo. Kako danes gledate na prometno varnost starejših? Kaj bi jim svetovali – in kakšni programi na tem področju po vašem mnenju resnično delujejo?

Glede na svoj položaj predsednika zveze poskušam na regijskem nivoju organizirati predavanja s področja prometne varnosti, ki pa so zelo slabo obiskana – predvsem zaradi strahu starejših ljudi, da bodo morali opravljati kakšne preizkuse, ki bi razkrili njihovo pozabljeno znanje prometnih predpisov. Med obiski društev sem zaznal, da se takšna predavanja dogajajo znotraj društev, ko predsednice in predsedniki za svoje člane zaprosijo strokovnjake za prometno varnost, da jim predstavijo novosti in spremembe na tem področju. Na ta način se starejši ljudje – vsaj nekateri – seznanjajo z novostmi, ki jih ni malo, in smo jih zaradi lastne varnosti dolžni spremljati.

Vaša pokojna žena je bila ledvična bolnica, danes pa sodelujete tudi z Zvezo pacientov. Kako ocenjujete podporo, ki jo kronični bolniki prejemajo pri nas? Kaj bi si želeli, da bi se spremenilo – kot mož nekdanje bolnice in kot prostovoljec?

Štiri leta sem bil podpredsednik in nato šest let predsednik Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije. Z letošnjim letom sem predsedovanje predal novi predsednici, ostal pa sem sekretar v izvršnem odboru zveze – kot pomoč na podlagi svojih izkušenj. Sem med soustanovitelji Zveze organizacij pacientov Slovenije in član njenega upravnega odbora. Mislim, da je – kljub vsem medijskim pritiskom in negodovanju ljudi glede našega zdravstva – za ledvične bolnike dobro poskrbljeno. Dializni bolniki, njih 1536, potrebujejo dializo vsak drugi dan, saj bi sicer umrli. Tudi več kot 800 transplantiranih ledvičnih bolnikov potrebuje neprestano zdravstveno nadzorovanje in ustrezno farmakološko terapijo, ki je ključna za delovanje transplantirane ledvice. Preko Zveze društev ledvičnih bolnikov in posredno preko Zveze organizacij pacientov Slovenije si prizadevamo za še boljše zdravstvo, boljše pogoje življenja kroničnih bolnikov in, nenazadnje, za njihovo dobro počutje.

V enem izmed intervjujev ste opozorili, da je osamljenost eden največjih izzivov starejših in da so ti zaradi nje tudi bolj ranljivi na spletu. Kako naj kot družba odgovarjamo na ta klic po bližini – ne le z ukrepi, ampak tudi kot sosedje, otroci, vnuki?

Kot sem že povedal pri odgovoru na vprašanje 7, je res, da je tehnološki napredek digitalnih naprav postal eden od načinov povezovanja. Telefoni so postali nepogrešljivi, pametni telefoni z možnostjo videopovezav še bolj. To je bilo zelo očitno med pandemijo v letih 2020 do 2022, ko so bili osebni stiki izven gospodinjstev prepovedani, prepovedana so bila tudi potovanja med občinami ipd. Ljudje so bili na nek način prisiljeni posegati po teh napravah – in ta navada je ostala še danes. Morda žal, saj smo pozabili na osebne stike. Smo sicer v vsakodnevnem stiku, osebnega stika pa ni več. Težko je pričakovati, da bo država lahko kaj naredila v tej smeri, če ljudje sami po sebi te potrebe ne čutimo. In tu prihaja do razdruževanja – sosed soseda več ne pozna.

Preberite tudi: Prostovoljstvo v kulturi je način življenja

Likovna razstava 3.6.2025, Kulturna dvorana Lendava. Fotografija Milan Osterc.

In če za trenutek odloživa vse funkcije, odbore in programe – kaj vas osebno najbolj napolni? Kaj vam v dnevu prinese tisti občutek, da je bilo vse vredno?

Življenje samo po sebi! Sestavljeno iz dobrega počutja, včasih tudi slabega – ki nam pokaže vrednost dobrega –, sreče, zdravja, dobre prehrane, gibanja, družabnega in družbenega življenja, ljubezni, zadovoljstva! Veliko je vrednot in stvari, ki nam sestavljajo življenje – in vsaka je pomembna sama po sebi.