Lulček, ki ščije in se "baka"

Pogovori o riti so bili sploh tabu. Če se je že govorilo o njej, so ljudje praviloma uporabljali ovinkasto izrazoslovje, ker so se bali, da bi s pravim poimenovanjem naredili greh, oziroma pohujšali koga od otrok, če bi le-ti kje v bližini nehote vlekli na ušesa.
Ženske so se pri opravljanju male in velike potrebe umaknile za kakšen grm, v hlev ali za hišo, moški pa so jo opravljali kjerkoli. Zaradi neumivanja med nogami, je moške okoli genitalij nenehno srbelo. V ta namen so imeli pri levem žepu narejeno dodatno luknjo, skozi katero so se, po potrebi, čohali po spolovilu. Spodnjega perila niso nosili, zato se je dogajalo, da jim je lulček uhajal na prosto tudi skozi razporek. Hlače so bile, zaradi posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju, največkrat otrdele in so tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.

Lucija(roj. 1905) je kot otrok v šoli narisala na tablo možaka z lulčkom, medtem ko ščije v kahlo. Učiteljica jo je zaradi tega natepla in jo za več ur zaprla po pouku. Poleg tega so jo sošolci zatožili njenemu bratu, ki ji je zaradi nespodobnega obnašanja ves besen vrgel v glavo motiko. Brazgotina se ji poznala vse do smrti. V Lucijini družini so bili globoko verni in je že najmanjša misel na spolnost pomenila smrtni greh. Povedala je še, da se je niti mož, ko je bila poročena, z roko ni nikoli dotaknil med nogami.
Vseeno se je zgodilo, da so ženske kdaj odložile plašč igrane spodobnosti, kajti pogovori o spolnosti so jih privlačili. Veliko sproščenosti so si privoščile plevice na njivi. Med delom so rade kakšno rekle, zlasti še, če je gospodinja čaju dodala požirek vina. Če je bil v bližini otrok (tudi že malo starejše deklice niso bile izjema), so hitro zaključile s klepetanjem, češ: oblačno je, oblačno, kar je pomenilo, da je bilo treba obvarovati otroška ušesa.
Veliko deklet je o tem, kaj je treba početi z moškim, da »rata« otrok, izvedelo od starejših prijateljic. Mamam se ni zdelo potrebno (sploh pa jih je bilo sram ali pa so bile kljub veliki družini še zmeraj zelo nevedne), da bi razsvetljevale svoje hčere.

Tone(1921) je pripovedoval o svojem očetu, ki je bil surovež in pijanec. Pri hiši je bilo že 14 otrok, on pa se je do žene, Tonetove matere, obnašal tako, kot da je pri hiši zato, da zadovoljuje njegove spolne potrebe. Pri tem se ni oziral niti na otroke, ki so čemeli na peči, on pa si je na šmampetu, ki je bil v istem prostoru, jemal svoje pravice.
»Mama se ni nikoli upirala, bila je vzgojena v duhu, da je s poroko postala moževa lastnina in da ta lahko počne z njo vse, kar ga je volja. Spominjam pa se, da sem je nekoč slišal, ko je potarnala sosedi, da se boji, da otroci ne bodo pri pravi pameti, ker so bili spočeti v pijanosti.«

Hilda(1927) je bila še otrok, ko je s težkimi škundrami odnašala plevel z njive. Spotikala se je med brazdami, košara jo je tolkla po nogah, toda nikomur ni padlo na pamet, da bi ji priskočil na pomoč. Bila pa je zvedava in če je bila tiho, je lahko marsikaj povlekla na ušesa. Ženske so med pletvijo opravljale in o vsakem iz vasi so vedele povedati domala vse.
»Za spolni odnos so uporabljali izraze kot so bili: bakanje, an'gavljanje. Tiste, malo bolj spodobne, pa so imele navado reči, da se je moški ulegel k ženski. Ženska je moškemu največkrat dala. Lahko so uporabili izraz se mu je nastavila. Taki, ki je dala predčasno (pred poroko), so rekli lajdra. Ker smo živeli tik ob Rapalski meji, ob kateri so stražili jugoslovanski vojaki, doma iz Črne gore ali Srbije, so tudi vedele, katere so bile tiste punce, ki so jim dovolile kaj ''več''. O teh vojakih se je širil glas, da so bili seksualno zelo nasilni in surovi. Marsikatera je bila potem, ko je nasedla na snubljenje, zaznamovana za celo življenje, saj so jo le-ti v svojem nasilju tam spodaj pogosto raztrgali. S časom so se jih vse ženske začele izogibati, saj so spoznale, da vojaki niso izbirali, so bile ženske stare ali mlade, da so le bile.«

Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj ''paše'', nista mogla priti skupaj.
Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim »orodjem«. Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna.
Že na tem mestu moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki živeli s svojimi farani v pravem pomenu besede. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti, kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali.
Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo, oziroma, naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili radodarni tudi na bolj praktičen način.
 

Ambasadorka portala Mojaleta.si Milena Miklavčič, pisateljica, novinarka, raziskovalka preteklosti - pobliže smo jo spoznali že ob izidu njene knjige ''Ženske''- (ki so še zmeraj med najbolj branimi) letos pripravlja nov projekt, s katerim želi ne le razveseliti, temveč tudi presenetiti bralce.
Že vrsto let raziskuje vsebine naših medsebojnih odnosov, zlasti jo zanimajo tisti- najbolj intimni del. Njena raziskava o spolnosti na Žirovskem z začetka 20. stoletja je že ob izidu v Žirovskem občasniku in reviji Naša žena, burila duhove. To, že omenjeno raziskavo pa je Milena tokrat razširila z novimi podatki in vsebinami. V knjigi bo spregovorila o rojevanju, o odnosu med taščo in snaho, o hlapcih in deklah, o pravdnih zadevah v prejšnjem stoletju, o povojni zidavi hiš, o odnosu do družine in otrok v 20. stoletju ... Potrebno je bilo obiskati veliko posameznikov, ki so bili pripravljeni spregovoriti o svoji intimnosti, na srečo jih ni bilo malo, ter potem urediti njihove izpovedi tudi za objavo v knjigi.
Ob zbiranju podatkov pa je Milena ves čas - z žalostjo v srcu - ugotavljala, kako smo Slovenci še zmeraj svetohlinski in lažno sramežljivi. Tiste, ki odkrito in brez dlake na jeziku spregovorijo o spolnosti, katera je vendar del vsakega človeka, smo še zmeraj pripravljeni obsojati in mu obračati hrbte. Še več: nekateri se obnašajo, kot da je vse, povezano z intimnimi trenutki, umazano in ostudno.
Milena želi, da tega ne bi več počeli. Po njenem je grdo to, če sovražimo, drugemu mečemo polena pod noge, ga klevetamo, mu hote uničimo življenje, pa še marsikaj bi se našlo.
Potrudila se je, da je o stvareh, ki so mnogim ''moteče'', spregovorila na povsem odkrit in naraven način, v jeziku in z besedami tistih, ki so to intimo doživljali.
Za vas, spoštovane bralke in bralci, pa nam je rade volje odstopila odlomek. Knjiga bo predvidoma imela okoli 400 strani.