Slovenska družba je večkulturna, tako kot ostale evropske družbe. Število priseljencev je po drugi svetovni vojni narastlo, zlasti zaradi globalizacijskih procesov, cenejšega prevoza in tehnološkega napredka. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo na dan 1. 1. 2011 v Sloveniji 229.000 (11,1 %) priseljencev – oseb, ki so se rodile v tujini. Po vstopu Slovenije v EU smo v naši državi zaznali nekoliko povečano priseljevanje državljanov nekaterih novič članic EU, nekateri pa so se priselili zaradi združevanja družine. Pred ekonomsko krizo, ki se je začela jeseni 2008, je bilo povečano povpraševanje po delovni sili v gradbeništvu, ki je pritegnilo mnogo priseljencev, kriza pa je oslabila to področje, veliko gradbenih podjetij je šlo v stečaj, tako da zdaj priseljenci v tem sektorju težko najdejo delo. Največ je v Sloveniji priseljencev iz držav, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije, na dan 1. 1. 2011 jih je bilo 86,7 % vseh priseljencev (SURS).
Priseljenci pa ne predstavljajo zgolj pomemben ekonomski kapital, temveč tudi človeški in socialni ter kulturni kapital, saj omogočajo možnost kulturnih izmenjav. Kulturne izmenjave so možne zgolj, kadar so načini vključevanja priseljencev integracijski, saj integracija omogoča priseljencem, da prakticirajo kulturo države izvora v javni sferi družbe sprejema, medtem ko do učinkovitih kulturnih izmenjav ne pride pri asimilaciji, kjer priseljenci ne morejo izražati kulture države izvora v javni sferi. Pri asimilaciji se morajo prilagajati samo priseljenci večinskemu prebivalstvu, ne pa tudi večinsko prebivalstvo njim. V današnjih družbah je asimilacija postala politično nekorekten termin, na žalost pa se še vsepregosto izvaja v praksi pod retoriko integracije. Učinkovita integracija pa predstavlja win-win situacijo tako za družbo kot za priseljence, saj slednji lahko realizirajo svoj potencial, le če so socialno vključeni. Na ta način je pri integraciji omogočen razvoj tako imenovanih “učečih se kultur”, ko se priseljenci učijo od večinskega prebivalstva in slednje od priseljencev.
Na večkulturnost sodobnih družb se mora odzvati tudi izobraževanje odraslih. V ta namen se je na zahodu že pred desetletji začelo razvijati medkulturno izobraževanje odraslih. Medkulturno izobraževanje se je začelo naprej razvijati v šolstvu že v 1960. in 1970. letih v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Švedski, Veliki Britaniji, na Nizozemskem itd. Banks (2009) pravi, da je medkulturno izobraževanje pristop k šolskim reformam, ki zagotavlja enakopravnost v vzgoji in izobraževanju za vse etnične in kulturne skupine, ter za vse družbene razrede in jezikovne skupine. Prav tako promovira demokratične procese in družbeno pravičnost.
Kasneje se je medkulturno izobraževanje začelo širiti tudi v izobraževanje odraslih, v Sloveniji pa temelje za razvoj medkulturnega izobraževanja odraslih v zadnjih letih šele postavljamo. Tako smo na Andragoškem centru Slovenije v letu 2007 oblikovali program Usposabljanja za medkulturne kompetence za izobraževalce odraslih. Za uspešen medkulturni dialog namreč potrebujemo medkulturne kompetence, ki predstavljajo zmožnost učinkovitega komuniciranja z ljudmi iz drugih kultur. Medkulturne kompetence potrebuje tako večinsko prebivalstvo kot priseljenci. V sodelovanju z Znanstveno raziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti in njegovim Inštitutom za slovensko izseljenstvo in migracije smo vsebine programa prilagodili za javne uslužbence v okviru projekta StepIn!. StepIn! je Grundtvig projekt s celim imenom Z Aktivnim državljanstvom gradimo vključujoče družbe, ki krepi medkulturne kompetence in aktivno državljanstvo priseljencev, javnih uslužbencev, izobraževalcev odraslih in drugih. Koordinator projekta je Univerza Leibniz v Hannovru.
Na Andragoškem centru Slovenije smo leta 2009 razvili izobraževalni program Začetna integracija priseljencev (ZIP) v sodelovanju s Centrom za slovenščino kot drugi/tuji jezik (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani). Namenjen je priseljencem, ki se šele vključujejo v slovensko družbo, da se naučijo slovenščine v povezavi z besediščem povezanim z vsakdanjim življenjem. Program ZIP trenutno izvaja 9 izvajalcev izobraževanja odraslih v več kot dvajsetih krajih. Poleg ZIP-a se izvaja slovenščina za tujce in seznanjanje s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo. Po letu 2008, ko je bilo Evropsko leto medkulturnega dialoga, se je v Sloveniji povečalo število izobraževalnih programov za priseljence in Rome, nastajajo tudi na ljudskih univerah in drugih izobraževalnih organizacijah za odrasle, a njihovo število še ni zadostno.
Pomemben temeljni kamen medkulturnega izobraževanja odraslih v naši državi predstavlja Strategija vključevanja priseljencev v izobraževanje odraslih, ki je bila oblikovana januarja 2013. Njen namen je okrepiti integracijo priseljencev v slovensko družbo in njihovo udeležbo v izobraževanju odraslih. Ciljna skupina strategije so vse skupine priseljencev ne glede na njihov pravni status, ukrepi pa so naravnani še zlasti za ranljive skupine priseljencev. Priloga k strategiji je Akcijski načrt za leti 2013 in 2014, strategija pa predvideva nastajanje nadaljnjih dvoletnih akcijskih načrtov do leta 2020, do takrat bo namreč veljala strategija, ko jo bo potrdil še minister za izobraževanje. Za implementacijo strategije bodo potrebna določena finančna sredstva, zato je njena izvedba odvisna tudi od Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki financira ta resor.
Kljub temu, da smo v Sloveniji že položili nekaj temeljnih kamnov medkulturnega izobraževanja odraslih, pa je pred nami še dolga pot vseživljenjskega učenja na tem področju.