»Spomini so zelo živi,« pravi Milan Pavliha, ki v svoji knjigi Zgodbe moje mladosti opisuje trenutke svojega bogatega življenja. Prvi spomin sega zelo daleč, v njegova najnežnejša leta, ko je kot dvoletnik stal na pomolu mesteca Supetar na otoku Braču. Živo se spominja otroških let, ko je divjala druga svetovna vojna in ni bilo hrane. »Mama nam je otrokom tako tanko odrezala kos kruha, da se je videlo skoraj na Šmarno goro.«, opisuje v eni svojih zgodb.
Piše o gimnazijskih letih, od katerih je preteklo že 60 let, a kljub temu so avtorju še vedno znana vsa imena učiteljev, datumi, ki so bili za pot njegovega življenja prelomni. Spominja se svoje prve gimnazijske neuslišane ljubezni, prve uniformirane službe – železničarja, vozovnega preglednika. Opisuje svojo ljubezen do glasbe, do narave in gora.
Enega izmed svojih profesorjev opisuje takole: »V 7. razredu bežigrajske gimnazije sem se srečal s profesorjem, v katerega je bila zaljubljena večina mojih sošolk. Profesor Franc Pediček nas je pri predmetu psihologija in logika na nevsiljiv (skoraj umetniški) način začel pripravljati na življenje. To niso bile ure šolskega predmeta, temveč vedno težko pričakovana srečanja s Prijateljem.«
In dodaja, da so bili profesorji ne le učitelji šolske snovi, ampak tudi učitelji življenja.
V svoji mladosti se je srečal z nič koliko poklici, kot so traktorist, učitelj plavanja, planinski vodnik, kmetovalec, gozdarski delavec, teleprinterist, …, vsakemu izmed njih pa je v knjigi posvetil tudi nekaj pozitivnih besed. Vsak izmed poklicev, ki jih je opravljal, so mu dali popotnico za njegovo nadaljevanje življenjske poti, morda na videz še tako nepomembno delo, je dalo svoj pečat za nadaljevanje nečesa večjega.
S prav posebno ljubeznijo Milan piše o svoji največji ljubezni, svoji ženi, ki mu je, kot pravi sam, podarila dva sinova. Svojo družino avtor postavlja na prvo mesto. Iz nje črpa ljubezen in energijo, je motivacija za njegovo uspešno življenjsko delo, ki ga opravlja še dandanes.
Jutrišnji dan
Želje za prihodnje dni so, da bi lahko še vedno ohranjal stil življenja, svoje aktivnosti in ljubezni. Da bi me čas “preganjal” tako kot doslej k določenim nalogam, ki si jih največkrat zastavljam kar sam. Zlasti za pisanje in vodenje kulturnega društva. Obdržati želim (poleg soproge, sinov, štirih vnukov in prijateljev) tudi še vse mladostne ljubezni: poklic, gore in glasbo. Gore in glasba mi še posebej izpolnjujeta življenje, čeprav je korak že počasnejši in gore čedalje višje in strme. Ko se zjutraj odpravljam v visokogorje, me obdaja enako navdušenje kot v mladih letih; ko sem pred glasbenim nastopom, doživljam tremo kot nekoč…Vznemirljiva je funkcija dedka. Moja življenjska izkušnja je, da ni dovolj le sedeti križem rok, jamrati in se pritoževati nad stvarmi, ki me motijo v lastni državi. Nabralo se jih je v zadnjih letih preveč. Predvsem, da se je politika povsem izrodila – da ni človeška! Ni vse kapital, ampak tudi človek, ki bi vedno moral biti nad njim. Človeška politika sloni na moralnih vrednotah. Pri tem bi morala biti ena temeljnih norm morale/politike skladnost besed in dejanj, norm in delovanja. – Če nisi pripravljen česa ukreniti, si zaslužiš to, kar dobiš. Nista dovolj le besedna čustvena vznesenost in ljubezen do domovine. To je le verbalni ljubezenski odnos oziroma politično leporečje.
Ljubezen je potrebno namreč zalivati z dnevno aktivnostjo (vsak po svojih močeh), prostovoljstvom in solidarnostjo. Vsak naj da svoj prispevek za učinkovito družbo - sožitje in kakovost življenja vseh.
(Odlomek iz knjige Zgodbe moje mladosti, avtorja Milana Pavlihe)