Ob mamini postelji
Ni dolgo tega, ko pokopal sem mamo,
a danes še vedno preveč čustev prihaja na plano …
Kako pozabil bi njo, ko rad sem imel jo srčno!
Vem, da je tudi mene rada imela,
vsakega moje obiska bila je vesela.
Čeprav slabotno bilo je njeno telo,
v očeh njenih sem videl sončno nebo …
Starost in bolezen hodita vštric,
in zraven demenca leže na um kakor senca –
zameglijo se misli, razum se zmrači,
sploh ne dojameš … Kaj se mami še lahko zgodi?
Devetdeset in še mal čez let, ni enostavno imeti,
če si priklenjen na posteljo in sprijaznit se s tem in živeti.
Sem jo zalotil, kako je molila,
da bi zadnja ji ura čimprej minila …
Včasih se je zasmejala in za obisk rekla mi hvala,
včasih pa sploh ni me poznala,
takrat sem začuden ob postelji stal,
saj take svoje mame nisem poznal.
Sčasoma sem se tudi tega navadil,
ji nisem oporekal, jo rajši pohvalil.
Potlej, začuda, se je umirila,
lahko sva normalno se menila,
da mora ob pol treh si vzeti zdravila.
A me je zmerom zavrnila,
da rajši prinesi mi kozarec mrzle vode,
tiste tablete pa naj drug jih poje …
Tri leta in pol je reva trpela,
dokler jo nebesa k sebi niso vzela …
Redno postajam ob njeni gomili,
če preletim njeno življenje se mi zmerom bolj smili.
A tehle besed ob obisku nikoli ne bom pozabil,
kar dolgo sem rabil, da k seb sem se spravil:
»Kdo pa si ti?«
»Tvoj sin, mama ...«
»Torej sem jaz tvoja mama!?«
»Da, ti si moja mama …«