V mraku smo se le bežno zavedali, po kakšnih serpentinah se spuščamo v dolino proti Mastuju, kjer naj bi prenočili in zjutraj nadaljevali pot proti Čitralu.
Sredi vasi, kjer se je avtobus ustavil, so nas pričakali možje z žepnimi svetilkami v rokah. Hotel. No ja, recimo, da je bilo nekaj hotelu podobnega. Ker ni bilo nobene proste sobe, smo se morali zadovoljiti s pisarno, v katero so možje hitro znosili žimnice in posteljnino – in soba je bila nared. Precej nesnažna, brez kopalnice in WC-ja, a vendar streha nad glavo! Bili so zelo prijazni. Na hitro so nam pripravili riž z zelenjavo in čaj, potem pa smo le še izmenjali izkušnje, se pogovorili o načrtih za naprej in se spravili med rjuhe. Ljudje v Pakistanu so resnično prijazni, velikodušni in v vsaki situaciji pripravljeni pomagati. Čeprav vidiš, da niti sami nimajo, si lahko prepričan, da bodo še tisto malo brez pomišljanja delili s tabo. O tem smo se v naslednjih dneh še večkrat prepričali.
Zjutraj smo že ob šesti uri hiteli dalje, šef hotela nam je namreč priskrbel džip, ki nas je popeljal do Čitrala. Štiriurna vožnja v odprtem vozilu je bila zelo prijetna. Kakšni dve uri smo se spopadali z razrito, luknjasto, polovično cesto, potočki in skalami na vozišču, potem pa zagledali asfalt in dalje je šlo kot po maslu.
Mesto moških
Andrej je izbral hotel, ki se mu je zdel najbliže naši predstavi prijaznega začasnega doma. Taksist nas je odpeljal v Činar Inn, ljubko oazo sredi hrupnega mesta, v katerem nismo opazili nobene ženske. Pred trgovinami, v delavnicah na obeh straneh dolge ulice, na stojnicah neskončnega bazarja sami moški. Takoj se mi je vsilila misel, da je Čitral mesto moških. V naslednjih dneh smo se prepričali, da se nisem zmotila.
Prijazen hotel, v katerem smo se nastanili, nam je vlil upanje, da se bomo lahko po dolgi vožnji res spočili, se pošteno umili, v cvetnem gaju, obdanem z visoko živo mejo, imeli tudi mir pred radovednimi pogledi in hrupom z ulic. Za hotele v Pakistanu, namenjene tujcem, je sploh značilno, da so od vseh strani ograjeni od domačinov.
»Kalaši živijo v treh dolinah, » je razlagal Andrej in naju vodil po zemljevidu. « Imajo zanimiva imena: Bumboret, Rumbur in Birir. Vseh treh ne bomo mogli obiskati. Predlagam, da se zapeljemo v Bumboret, ker je najbolj odprt za turiste. Mislim, da bomo tu največ videli in izvedeli o Kalaših.«
O Kalaših nama je sicer veliko povedal že prej. Gre za narod, skupnost, ki ima korenine v sivi davnini – bili naj bi potomci vojščakov Aleksandra Makedonskega. Pravijo, da se je veliko vojakov, utrujenih in naveličanih Aleksandrovih neskončnih vojnih pohodov, zateklo v doline in ostalo tukaj. Verjetno uživajo prav zaradi tega Kalaši močno podporo grške vlade, ki jim velikodušno tudi denarno pomaga.
Prav, torej gremo v Bumboret.
Bumboret
Zjutraj smo zamudili avtobus oziroma minibus, ki pelje ob 7.uri do vhoda v doline, kjer je treba plačati pristojbino in predložiti potrdilo s policijske postaje v Čitralu, preden stopiš na območje Kalašev. Potrdilo dobiš brezplačno, le na postajo je treba stopiti, na vhodu v dolino pa plačati pristojbino oziroma vstopno ekološko takso. Torej, ker smo zamudili javni prevoz, nam ni preostalo drugega kot najeti taksista. Težko smo ga sploh dobili. Zakaj, nam je postalo jasno šele med vožnjo.
Odpeljali smo se torej. Prvih 18 kilometrov je šlo gladko po asfaltni cesti, potem se je pa začelo tisto hudo, kar je bilo vozniku toyote vredno 2000 rupij (1 evro= 116.82 rupij). Razdrapana, luknjasta »stezica« bolj kot cesta, polna ostrih skal, primerna kvečjemu za kak močan džip, ne pa za našo odsluženo toyoto. Komaj-komaj smo se vlekli po strminah, se zamudili še pol ure pri najbližjem vulkanizerju, ker se nam je preluknjala guma in šele okrog desete ure prispeli na stičišče treh dolin. Od tam je šlo po pesku strmo navzgor v Bumboret.
Dolina je dolga kakšnih 12 kilometrov. Vozniku smo komaj dopovedali, da naj nas odpelje v najvišje ležečo vas Krakal, od tam se bomo pa sami peš sprehodili nazaj, si ogledali še naselja Batrik, Brun in Aniš ter se v slednjem okrog treh popoldan spet usedli v taksi.
Bilo je zanimivo doživetje! V Krakalu smo si pod vodstvom lokalnega vodnika ogledali vas, usekano v strm breg, skromna lesena in kamnita bivališča Kalašev, spoznali njihovo tradicionalno nošo, okrašeno s tisoči pisanih perlic, običaje, si ogledali žganjekuho ter poskusili imenitno žganje iz murv, pokazal nam je tudi pokopališče, ki je nenavadno, kajti svoje preminule odnesejo na posvečen prostor v odprti krsti in jih pustijo kar tako razpadati na soncu in zraku.