Kolo življenja
Kolo življenja: pogovori z občani (posebna izdaja) izide enkrat letno, v njej pa so objavljeni pogovori z devetdesetletniki iz občine Log - Dragomer. Torej tisti, ki tisto leto izpolnijo 90 let. Letos so svoje življenjske zgodbe pripovedovali tisti, ki so bili rojeni leta 1936.
Izdajatelj je društvo DVIG - univerza za tretje življenjsko obdobje, izid publikacije pa v celoti financira občina Log - Dragomer. Izidu revije sledi prireditev/dogodek, na kateri vse povabljene devetdesetletnike (ter njihove družinske člane) sprejme župan občine, ki jim podeli publikacijo ter simbolično darilo v imenu občine.
Izkušnje in modrosti ljudi, ki so soustvarjali preteklost
Posebno vrednost publikaciji daje spremna beseda dr. Dušane Findeisen, soustanoviteljice Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, ki je zapisala: »To je učbenik življenja, ki ga je bilo vredno spisati v dobro zdajšnjih in prihodnjih rodov.«
Njene besede lepo povzamejo namen publikacije – ohraniti spomine, izkušnje in življenjske modrosti ljudi, ki so soustvarjali preteklost ter s svojim zgledom navdihujejo tudi mlajše generacije.
Spremna beseda urednice Ane Mrzlikar
Dragi bralci,
pred vami so življenjske zgodbe občanov, ki so letos dosegli častitljivo starost devetdesetih let. Vanje niso zapisani le osebni spomini, temveč dragocena pričevanja časa, ki se odmika, a prav zato postaja toliko pomembnejši. To so pripovedi o življenju, kakršno je bilo – z njegovimi preizkušnjami, radostmi, izgubami in vztrajnostjo.
Zbrati te zgodbe ni bilo samoumevno. Pri devetdesetih letih že sam pogovor zahteva čas, zbranost in energijo. Obuditi spomine, poiskati fotografije, strniti desetletja življenja v nekaj strani ni lahek proces. Tudi zato je vsaka zapisana zgodba dragocen dar.
Po opravljenih pogovorih s sokrajani, ki so včasih trajali tudi po več ur skupaj, pri nekaterih tudi ob pomoči svojcev, so zapisi v tej publikaciji nastajali na različne načine: nekateri kot neposredni pogovori in pripovedi v prvi osebi, drugi kot portreti ali biografski članki. Razlogi za to so različni – od načina pripovedovanja posameznika do objektivnih okoliščin, kot so zdravstvene omejitve, spomin ali težavnejše sporazumevanje. Včasih je zgodba sama narekovala obliko, v kateri je lahko najbolj pristno zaživela. To raznolikost smo ohranili zavestno.
Tudi pri jezikovni obdelavi smo posegali le toliko, kolikor je bilo nujno za jasnost in razumljivost. Namenoma smo ohranili pogovorni ritem, posamezne neknjižne izraze in drobne posebnosti pripovedovanja. Z jezikovnim piljenjem bi namreč lahko izgubili tisto, kar tem zapisom daje največjo vrednost – pristnost. Glas pripovedovalca je namreč več kot pravilno oblikovan stavek; je njegov način razmišljanja, čutenja in doživljanja sveta.
Pred vami torej niso literarno izbrušena besedila, temveč živi glasovi ljudi, ki so bili pripravljeni deliti del sebe. V tem je njihova največja vrednost. Zato jih berite kot osebna pričevanja in kot srečanja z ljudmi, katerih življenjske poti nosijo neprecenljivo izkušnjo časa.
Publikacija z nadvse zanimivimi življenjskimi zgodbami, ki jih dopolnjujejo stare fotografije, je brezplačna in je v celoti objavljena tudi na tej povezavi.