Že od nekdaj je poleg uradne medicine tudi tako imenovano alternativno oziroma komplementarno zdravilstvo, ki se pojavlja v tisočerih oblikah. Včasih ga lahko z veseljem pozdravimo in sprejmemo, ker pomaga v »človeku prebuditi zdravnika, ki tiči v vsakem človeku«. Ni namesto medicine, je pa dragoceno dopolnilo. Včasih pa se pojavlja čisto samostojno, z nerealnimi obljubami. Vsi najrazličnejši zdravilci imajo veliko dela in tudi dobro služijo. Sem in tja res pomagajo, neredko pa bolniku tudi škodujejo. Po svetu imajo to »zdravilstvo« različno zakonsko urejeno, pri nas pa se ta zakon šele pripravlja.
Že od nekdaj je poleg uradne medicine tudi tako imenovano alternativno oziroma komplementarno zdravilstvo, ki se pojavlja v tisočerih oblikah. Včasih ga lahko z veseljem pozdravimo in sprejmemo, ker pomaga v »človeku prebuditi zdravnika, ki tiči v vsakem človeku«. Ni namesto medicine, je pa dragoceno dopolnilo. Včasih pa se pojavlja čisto samostojno, z nerealnimi obljubami. Vsi najrazličnejši zdravilci imajo veliko dela in tudi dobro služijo. Sem in tja res pomagajo, neredko pa bolniku tudi škodujejo. Po svetu imajo to »zdravilstvo« različno zakonsko urejeno, pri nas pa se ta zakon šele pripravlja.
Pravzaprav pa to ni stvar zakona, ampak miselnosti ljudi, temeljnega razumevanja zdravja in bolezni, življenja in smrti. O vsem tem je treba govoriti skupaj, ne moremo govoriti o zdravju, ne da bi govorili tudi o bolezni, in ne moremo govoriti o obojem, ne da bi govorili tudi o življenju in smrti. To je proces, ki traja in traja, ki gre včasih naprej, pa potem spet nazaduje, ki včasih pomaga, drugič spet ne. Ljudje bodo vedno različno gledali na zdravje in bolezen, na življenje in smrt. Smo pa lahko veseli vsakega človeka, ki začne samostojno o tem razmišljati in delati korake. Samo tak človek lahko prepriča s svojim zgledom še koga v okolici. Noben zakon tega ne more v takšni meri.
Zanimivo je videti, po čem vse segajo ljudje, da bi bili zdravi. Komu vse verjamejo. Uradna medicina se lahko samo sprašuje, zakaj je povpraševanje po drugih oblikah zdravljenja vedno večje in išče del vzroka tudi pri sebi. Z malo boljšo komunikacijo v zdravstvu bi bilo morda drugače. Pa bolniki bi morali bolj imeti občutek, da ljudem v zdravstvu ni vseeno, kako je z njimi.
Dotaknila pa bi se še enega čisto specifičnega zdravljenja, ki bi ga večina dala v neko drugo kategorijo, meni pa se zdi, da v nekem smislu spada v to poglavje. Čudeži in zdravljenje z molitvijo. Velike množice ljudi, ki prihajajo na takšne shode, pričakujejo čudež, ozdravitev zase. Če Bog je, če dovolj in dovolj dobro moliš, boš ozdravel. Tako preprosto spet ni. Zame Lurd ni svet kraj zaradi čudežev, ampak zaradi toliko trpljenja, upanja, vere in pripravljenosti za pomoč, ki so tam nakopičeni. Zaradi tega ljudje pomirjeni odhajajo domov, ne zaradi čudeža.
Čudeži se v življenju seveda dogajajo, morda več, kot si mislimo. Največkrat jih niti ne znamo videti. Če natančno analiziramo svoje življenje, vsa srečanja z ljudmi, lahko vedno znova ugotavljamo, da česa takega nikoli nismo mogli pričakovati. Prišlo je kot čudež. Kdor tega v svojem življenju ne zna zaznati, je za marsikaj prikrajšan. Ampak to niso čudeži, ki bi jih obešali na veliki zvon, to je nekaj zelo, zelo intimnega. Samo tako ostane tudi pristno.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)