E-novice

Naroči se in prejemaj nove članke, nagradne igre in kupone.
 

Smrt - konec ali začetek?

Moji odnosi > Družina | piše: Olga Paušič | 1.11.2013
" ... V teh dneh, ko se grobovi spet šibijo pod težo cvetličnih aranžmajev, ko zagorijo množice sveč in se trumoma odpravimo na pokopališča, kot da je 1. november edini dan, namenjen spominu na umrle, se hočeš nočeš vsiljuje razmišljanje o smrti, tudi o lastni, ki je seveda neizogibna. Priznam, da me je bilo v mladih letih grozno strah misli na smrt ..."
Čorten - obeležje (foto: Olga Paušič)
Čorten - obeležje (foto: Olga Paušič)
Nazaj Naprej
Čorten - obeležje (foto: Olga Paušič) Budistična stupa. (foto: Olga Paušič) Grmada za sežig trupla (Varanasi). (foto: O.P.) Hindujski pogreb v Pašupatinatu. (foto: O.P.) Kalaši so animisti - darujejo bogovom narave. (foto: O.P.) Kalašinje iz Pakistana. (foto: O.P.) Manikarnika v Varanasiju ob Gangesu. (foto: O.P.) Mumije iz Nazce. (foto: O.P.) Odprte krste rajnkih - Kalaši. (foto: O.P.) Skalne grobnice v Dolini kraljev pri Luksorju. (foto: O.P.) Stolp tišine (Yazd, Iran). (foto: O.P.)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
O smrti in minljivosti se neradi pogovarjamo, kar kaže, da je ta tema je v naši družbi še zmeraj dokaj tabuizirana. Spomnim se iz svojih delovnih let v šolstvu, kako mučno je bilo, ko je preminil kakšnemu učencu kdo od bližnjih. Nekaj dni ga ni bilo k pouku, potem se je pa postavilo kar nekaj vprašanj: Kako otroku izreči sožalje? Kako ravnati pred sošolci tega otroka – se pogovarjati o izgubi ali ne? Iti mimo, kot da se ni nič zgodilo? Tega nas – učiteljev – nihče ni naučil. Tudi v učbenikih ni bilo kaj prida besed o smrti, dojemanju minljivosti, odnosu do vernih, ki živijo v upanju na »vstajenje«, oziroma do tistih, ki jih je groza pred usodnim trenutkom in se ne znajo soočiti z izgubo.

Nekoč se je zgodilo, da je osmošolcem na šolski ekskurziji v nesreči umrla sošolka. Sklenili smo, da naj bi imela pogrebni govor deklica, ena od sošolk. Napisati sem ji morala govor, zvadili sva branje, a me je ves čas preganjala črna slutnja, da ne bo šlo gladko. In res ni! Dekle je stalo tik ob odprtem grobu, kot bi bila nad prepadom, in še preden je odprla usta, jo je stresel tako krčevit jok, da smo jo komaj ujeli pred padcem v temno jamo. Kako neodgovorno – naložiti otroku takšno nalogo! Od tedaj sem vedno sama napisala in prebrala ali povedala misli tolažbe žalujočim svojcem.

V teh dneh, ko se grobovi spet šibijo pod težo cvetličnih aranžmajev, ko zagorijo množice sveč in se trumoma odpravimo na pokopališča, kot da je 1. november edini dan, namenjen spominu na umrle, se hočeš nočeš vsiljuje razmišljanje o smrti, tudi o lastni, ki je seveda neizogibna. Priznam, da me je bilo v mladih letih grozno strah misli na smrt. Že če sem si ogledala kak film, v katerem je junak doživel tragedijo, so me mučile hude nočne more. Vse do očetove smrti. Bojeval se je z rakom in ko je bilo jasno, da bo bitko izgubil, nam je rekel, da si obupno želi konca – smrti. Razumela sem in sprejela … in ni mi bilo hudo, niti tedaj, ko sem ga videla vsega zgubanega, sivega, tujega ležati v odprti krsti. Smrt je bila zanj (in za nas, svojce) odrešitev. Nekaj časa sem čakala, da se mi bo morda oglasil od tam, kamor je šel, a se ni zgodilo nič takega in to me je prepričalo, da po smrti najbrž ni ničesar več. Ali pač?

Na mnogih popotovanjih po Aziji, ko mi je bilo dano srečati se z budizmom, hinduizmom, sikhizmom, zoroastrsko vero, sem začela drugače razmišljati. Je smrt res konec – ali začetek česa novega? Večina azijskih religij temelji na veri v reinkarnacijo, torej prepričanju, da se duša umrlega ponovno utelesi v drugem bitju in živi dalje. Zdi se, da je ob smrti bližnjega v teh krajih mnogo manj obupa, solza in jadikovanja. Prvikrat sem se srečala s hindujskim pogrebom v Varanasiju, ki je romarski kraj, za hindujce tako pomemben kot za muslimane Meka. V Varanasi prihajajo umret tisoči iz vseh koncev Indije. Na Manikarniki, znameniti sežigalnici trupel, smo lahko spremljali pogrebne svečanosti. Truplo umrlega so zavili najprej v belo rjuho, nato še v zlat prt in ga na nosilih odnesli po stopnicah do reke Ganges, ga položili v vodo, da se očisti, potem pa položili na grmado, kjer so truplo zažgali. Žalujoči, oblečeni v bela oblačila, so stali ob grmadi in počakali, da posmrtni ostanki dogorijo. Opazovala sem jih, kako sproščeno se pomenkujejo, nobene posebne žalosti ni bilo čutiti, le malo solza, kar mi je dalo vedeti, da verjamejo v nov začetek duše umrlega in jih minljivost njegovega telesa ni navdala z neutolažljivo žalostjo.

Zanimivi so tudi verovanje in običaji ljudstva Kalaši iz Pakistana. Eni pravijo, da so Kalaši potomci bojevnikov Aleksandra Velikega, ki je hodil v tem delu sveta v 4. stol. pr. n. št., drugi to teorijo zanikajo. Dejstvo pa je, da je med Kalaši veliko ljudi modrih oči in izrazito svetlih las, kar je za Pakistan nenavadno. Sredi islamskega morja živijo odmaknjeno v treh dolinah blizu Čitrala. So animisti, verjamejo, da prebivajo v vsaki rastlini, živali, kamnu … duhovi. Le-ti imajo enake lastnosti kot ljudje, zato se do njih podobno obnašajo. Darujejo jim, jih ljubijo ali sovražijo, svoje preminule pa odnesejo na pokopališče kar v odprti krsti, da imajo do trupel prost dostop tako živalski kot drugi duhovi iz narave. No, tudi pri Kalaših se zadeve spreminjajo, zaradi sanitarnih predpisov morajo v novejšem času krste zapreti.

Ko smo se potepali po Kitajski, nas je poleg svetovno znanih kulturnih spomenikov zanimal predvsem skrajni zahod velike dežele, budistični svet pod Tibetansko planoto. V kraju Šangri La nas je v hotelski restavraciji presenetila velika fotografija, na kateri je bilo videti čudno orodje. Noži in sekire, položeni na veliko tnalo, kot bi šlo za obredne predmete. Seveda nas je zanimalo, za kaj gre. Lastnica hotela ni bila posebno zgovorna, a je bistveno le pojasnila. Na fotografiji je bilo orodje, ki ga budistični duhovniki uporabljajo, da razkosajo truplo umrlega. To storijo na samem, na za to določenem kraju proč od naselij. Razkosano truplo prepustijo divjim živalim, čez čas pa zberejo kosti in le-te zakopljejo. Če gre za pomembno budistično osebnost (lama, spoštovan duhovnik, menih …), postavijo še kamnit čörten, spominsko obeležje. Torej ni nobenih posebnih pogrebnih svečanosti, ni solza in žalostink. Svojci žalujejo vsak zase, vsak po svoje - v samoti. Podobne obrede so vršili zoroastri v Iranu, Tadžikistanu in najbrž še kje. V Yazdu, kjer je še danes pomembno središče zoroastrov, si je moč ogledati t. i. »stolpe tišine«, mogočne, iz gline in kamna grajene okrogle stolpe, ki stojijo izven mesta. Na vrhu stolpov so ploščadi, kjer so zoroastrski duhovniki opravljali obrede razkosavanja trupel. Nato so počakali, da so ptice ujede opravile svojo nalogo, zbrali kosti in jih spravili v žare. Danes je teh obredov vse manj, država jih z odlokom v bistvu prepoveduje.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Inkontinenca: Preprečevanje in zdravljenje

Je nezmožnost zadrževanja urina ali blata. Lahko gre za...

Odkrili vsem dostopno zdravilo, ki ustavlja staranje

Zdravilo za zaustavljanje staranja bodo začeli množično...

Kako se spopasti z osamljenostjo?

Pogrešate vnuke? Vam je upokojitev prinesla več izolaci...

Način življenja, ki preprečuje osteoporozo

Zadovoljno življenje brez stresa prinaša zdravje. Če st...

Prvi znaki demence: Jih prepoznate?

Demenca se začne mnogo prej kot pri sedemdesetih ali os...

Miklavž malo drugače: Ali veste, zakaj ima tri zlate krogle?

Kmalu bo domove obiskal Miklavž, kot je drugo ime za sv...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ti je članek všeč? Klikni "Všeč mi je" in podaj svoj komentar.

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo uredniške politike portala MojaLeta.si. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila sodelovanja na portalu.
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2017 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.