Tudi njej je v pozni starosti pomenilo srečo povsem nekaj drugega, kot v mladosti. Živela je sama v majhni hiši na obrobju mesta, zgradila sta jo skupaj z možem v mladosti, pomenila jima je neznansko srečo. V tej njuni sreči so rasli tudi otroci.
Življenje je teklo dalje, ostala je sama. Otroci so si ustvarili družine in se odselili, mož pa ji je umrl pred leti. Kasneje je našla srečo v vnukih, sprehodu, knjigah in tudi v službi. Mnogokrat je pomislila: Kakšno srečo imam,da imam službo v kateri uživam!
Tudi sedaj v starosti je našla srečo v majhnih stvareh .
Ta dan je sedela ob oknu in brala knjigo, med branjem jo je zmotil ropot iz dvorišča, smeh otrok in opozarjanje njihovih mamic .Ob odprti knjigi so ji misli odplavale k njim. Pomislila je: "Kako sem srečna, da lahko gledam te razigrane otroke, slišim njihov smeh, jih včasih razveselim s bonbonom, jih morda kakšno urico tudi popazim, saj so dandanašnji mladi starši zelo zaposleni!"
Ob razmišljanju je zadremala, knjiga ji je padla iz rok na obrazu pa se ji je zarisal srečen nasmeh!