Žena je delala spredaj v slaščičarni, kjer je bilo le nekaj miz. Stregla je tiho, počasi, previdno je merila besede in ovojni papir. Mama me je zmeraj znova pošiljala tja po zagrebške torte, pa sveže pečene krofe, pa prste mladih deklet. Včasih sem si zaželela še kakšnega indijančka ali tortice mignon. Naš pes je imel rad smetano. Pa sem mu jo kupila. (Duša, 74).
Na Starem trgu je bila mlekarna. Vsak dan so tja zvozili mleko v aluminjastih »kanglah«, od koder so z zajemalkami mleko pretakali v naše »kanglice«. Kasneje so ga privažali v steklenicah, prazne pa so odpeljali. Dosti kasneje se je pojavilo mleko v trikotni embalaži. Mene in mojo kanglico je večkrat pričakal Dušan, nemiren fantič s številke devet na Gornjem trgu, pa mi je iztrgal kanglico iz rok in zlil mleko proč. »Le zakaj se nisi uprla«? je vprašala stara mama. Pa sem se in sem ga ob prvi priliki namlatila. Nikoli več mi ni nagajal.(Mojca, 69let)
Nekoliko dlje je bila gostilna Belokranjec. Nekega dne sva s staro mamo, babico bi rekli danes, napotili s sankami, na katere so bile naložene prazne steklenice, da jih prodava pri Dinosu, pa nisva bili uspešni. Zaslužili sva s tem poslom le toliko, da sva pristali pri z belo rdeče karirastim, nekoliko zamazanim prtom prekrito gostilniško mizo. Postregli so nama z govejo juho, vanjo sva namočili žemljo. Stara mama je popila še kozarec rdečega vina, jaz pa malinovec, razredčen malinov sirup. (Duša, 69).
V gostilno Amerikanec smo hodili s »porcijami« ali menaško po kosilo. Kuharica belo opravljena in zajetna, je odloputnila leseno loputo na vratih in je bila ponosna, da nam je lahko dala veliko zajemalko okusne hrane. In več kosov kruha povrhu. Prijatelje in družino smo vabili v to gostilno. (Katarina, 65)
Vsak dan opoldne sem šel iskat mamo, ki je hodila na kosilo bodisi h Amerikancu, bodisi k Sokolu, ali h Kolovratu. Nekje sem jo že našel. (Peter, 65)
Vsak mesec je v našo ulico privozil voz z vpreženimi konji. Ko si šel mimo, so konji kot za stavo, spustili na tla figo ali dve. Še danes se spominjam vonja. Potem so mišičati mladeniči v velike ledene klade zapičili »sidra« in led je izginjal v gostilniško klet. (Janez,63 let).
Stara mama je imela navado žvižgati. Postavila se je pod okna in zažvižgala. Ni bilo video naprav, zvoncev ali česa podobnega. Lepo je žvižgala. (Katarina, 65)
Z Mojco sva se spravili sedet na okensko polico hiše številka 13 na Gornjem trgu. Še danes, ko pogledam gor h oknom, me stisne pri srcu. Zobali sva češnje, koščice pa sva sprožali med palcem in kazalcem, da so kot iz frače poletele proti strehi mimo vozečega, cingljajočega tramvaja. Če je katera od naju zadela streho tramvaja, je bila zmagovalka. Potem sva čakali, da čez četrt ure mimo pricinglja drugi tramvaj. Postajo je imel blizu pred trgovino z živili Koloniale, tam kjer je danes Druga violina.V trgovini je bilo kar nekaj steklenih posod za bombone. Imeli smo radi bele osvežujoče malisnice in zelene bronhije. (Duša, 69)
Ulica je bila naše igrišče. Vsi skupaj smo imeli eno samo žogo. Tanja jo je po nesreči brcnila, da je stekla po ulici navzdol in, ojoj nesreča, tudi v reko je padla. Žalostno smo gledali za njo. (Sanja, 63)
Na koncu Starega trga, v prvem nadstropju hiše številka XXX je bila krajevna skupnost, ki je skrbela za obveščanje prebivalcev, pa dobro založena trafika pod arkadami. (Peter, 65)
Nekoliko višje je na Gornjem trgu bil Vinotoč. Od tam je prihajal vonj po sodih in vinu. Moj stari oče, ki je rad pil, pa mu tega doma niso pustili, je zahajal tja (Mojca, 69)
Na Gornjem trgu, na številki 15 je bil dolga leta tapetnik z velikimi brki, ali vsaj mislim, da je bilo tako. Otroci smo opazovali, kako so od tam prihajali kosi oblazinjenega pohištva. Kadar smo potrebobvali tapetnika je bil pri roki, prav zares. (Saša, 61 let)
Nekoliko višje so domovali steklarji. Spominjam se velikh kosov stekla, ki so ga tam razrezovali. Zvok rezalnega stroja je bil rezek, da se ni dalo nikogar slišati, ko si vstopil tja. (Saša, 61 let)
Na številki devet je bila zelenadnja trgovina. Dišala je po krompirju in sadju hkrati.
Tam smo zmeraj čakali v vrsti, tega nisem maral. (Peter, 65)
Skupina študentov s Slovenske UTŽO