Ker ga imam dovolj, se odločim raziskati njegov izvor. In tudi zato, ker sem se zadnjih nekaj dni zalotila, da se zvečer v posteljo odpravim z množico misli o tem, kaj vse bi že zdavnaj morala postoriti in še vedno nisem. Nič čudnega, da se v posteljo ne odpravim ravno dobre volje. In še zato, ker sem se zalotila, da vsakomur, ki mi nameni besedo pohvale za vse, kar sem že naredila, hitim razlagati, da mi primanjkuje časa in še zdaleč nisem naredila dovolj.
To nisem jaz, niti ne želim biti. Nikoli namreč nisem bila prav navdušena nad »jamrači«. Vsi imamo dneve, ko potrebujemo nekomu malo potarnati, vendar pa je temu prej ali slej treba narediti konec in poiskati rešitev.
Zato si postavim vprašanje o pričakovanjih do sebe – vprašanje, ki sem ga tekom študija realitetne terapije in teorije izbire slišala že velikokrat. Zdaj že vem, da so pričakovanja, ki jih gojimo do sebe ali drugih včasih lahko popolnoma nerealna in popolnoma v nasprotju z realnostjo, zaradi česar se v nas bije notranji boj, rezultat katerega je frustracija. Moj notranji preganjalec je torej posledica mojih pričakovanj.
»Ok, pa poglejmo kaj pričakujem od sebe,« si rečem. Odgovor je kot na dlani: Pričakujem, da bom kljub dodatni obveznosti, ki jo je s seboj prinesel prihod psička Maksa v moje življenje, za posel opravila enako količino dela, kot sem ga prej. Je to pričakovanje realno? Glede na to, da je dan ohranil enako število ur, Maks pa za enkrat še zahteva pozornost dobršen del mojega dneva, je odgovor seveda ne. Pričakovanje, ki ga gojim do sebe je vse kaj drugega kot realno. Si želim, da bi lahko naredila več? Seveda, vendar to v tem trenutku žal ni izvedljivo.
Zato so vsi moraš popolnoma odveč. S seboj namreč prinesejo le stres, pritisk, slabo voljo in nezadovoljstvo. V takem stanju bom kvečjemu manj produktivna, saj energijo trošim za popolnoma napačne stvari.
»Kaj pa je glede na situacijo realno pričakovanje do sebe,« se vprašam. In že se oglasi znani glas, ki pravi, da ni pomembno, kaj realno lahko pričakujem od sebe, pomembno je, kaj bi moral delati vsak podjetnik. Delati, delati in še enkrat delati. Dan in noč, noč in dan. 24 ur na dan, 7 dni v tednu.
Ja, takšna je moja predstava podjetnika. Kako tudi ne, ko sem to slišala že najmanj tisočkrat. Vsak podjetnik se »pohvali« s tem, da je na začetku delal cele dneve in tudi noči. Jaz tak podjetnik v tem trenutku ne morem biti. Iskreno, si niti ne želim. Poznam se dovolj, da vem, da za svojo produktivnost potrebujem tudi spanje, meditacijo, sprehode v naravi in oddih ob kakšni dobri knjigi.
V dani situaciji imam torej več možnosti med katerimi lahko izbiram:
1.ohranjam dosedanjo podobo kako bi kot podjetnica začetnica »morala« delovati in s tem še naprej ohranjam tudi dosedanjo frustracijo in nezadovoljstvo,
2.opustim misel, da bom podjetnica in začnem iskati zaposlitev, kjer bom po nekaj mesecih dela od 8.00 do 16.00 grozovito pogrešala občutek svobode, ki ga imam zdaj,
3.oddam psička, da se bom lahko zopet posvetila samo poslu in se s tem odpovem otroški želji, poleg tega pa ravnam v nasprotju z vsemi svojimi načeli, ki mi dajejo jasno vedeti, da pes ni predmet, ki bi ga lahko enostavno zavrgli, ko nam njegova prisotnost pač ne ustreza več,
4.kreiram svojo podobo tega kako kot podjetnica začetnica glede na svojo situacijo lahko in želim delovati in se lotim dela. Med vsemi naštetimi izbirami se dobro počutim le ob zadnji. Zato bom izbrala to ter se hkrati vsakodnevno opominjala, da ne obstaja nič, kar bi absolutno »morala« narediti, obstajajo pa stvari, ki jih želim narediti, ker so v skladu z mojo izbiro.
Zato, moj dragi notranji preganjalec, pojdi drugam in bodi lepo. Jaz te v tem trenutku ne potrebujem več.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.