Ozaveščanje širše javnosti o nevarnosti stekline in možnih preventivnih ukrepih prispeva k učinkovitemu preprečevanju širjenja te bolezni, s čimer hkrati varujemo tako življenja ljudi kot živali. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) letno obravnavajo približno 3.000 sumljivih ugrizov, v več kot četrtini primerov je poškodovanca zaščitimo s cepljenjem, da bi preprečili morebitni razvoj bolezni.
Steklina je smrtno nevarna bolezen, ki se iz okužene živali lahko prenese na ljudi. Prisotnost virusa stekline pri živalih predstavlja stalno nevarnost tudi za ljudi. Bolezen je, razen v nekaj državah, še vedno splošno razširjena po vsem svetu. V državah, kjer so uvedli sistematično zatiranje stekline pri divjih živalih, so zabeležili drastično upadanje ugotovljenih primerov stekline. Redki smrtni primeri med ljudmi v Evropi so večinoma posledica ugriza steklih živali pri potnikih iz Afrike in Azije. Nevarnost okužbe predstavljajo primeri ilegalnega uvoza steklih živali s področij, kjer je steklina prisotna.
Tudi v Sloveniji je število steklih živali začelo upadati z uvedbo peroralnega cepljenja lisic z vabami, ki vsebujejo oslabljen živ virus stekline. Letno zaradi stekline po vsem svetu umre približno 55.000 ljudi, od tega skoraj polovica otrok. V Sloveniji je med letoma 1946 in 1950 za urbano steklino umrlo 14 oseb, od leta 1950 zaradi stekline med ljudmi ni bilo smrtnih primerov.
Stekle živali so se v zadnjem času pojavljale predvsem na mejnem območju s Hrvaško, kjer so s sistematičnim cepljenjem lisic pričeli šele pred kratkim. Večina primerov stekline je bila ugotovljena pri lisicah, posamezni primeri pa se pojavljajo tudi pri drugih divjih in domačih živalih (jazbec, pes, konj, govedo), ki niso bile cepljene.
Steklino povzroča virus, ki prizadene osrednji živčni sistem toplokrvnih živali in človeka. Okužena žival izloča virus s slino. Znani sta dve obliki: urbana steklina, katere glavni prenašalec oziroma rezervoar je pes, in silvatična (gozdna) steklina, katere glavni rezervoar so mesojede divje živali, pri nas rdeča lisica. Človek se lahko okuži na več načinov: z ugrizom okužene ali stekle živali; pri kontaktu poškodovane kože ali sluznice s slino okužene ali stekle živali; prek opraskanine in sluznice dihal v votlinah z netopirji; pri delu z virusi stekline v laboratoriju. Več o steklini je na naslednji povezavi.
Po poškodbi s strani živali se mora poškodovanec zaradi morebitnega cepljenja proti steklini oziroma uvedbe veterinarskega nadzora nad živaljo čimprej oglasiti v antirabični ambulanti, ki so na območnih enotah NIJZ.
»
V teh ambulantah antirabični postopek sprožimo, kadar obstaja možnost, da je bila oseba izpostavljena virusu stekline. Od poškodovanca oziroma zakonitega zastopnika pridobimo čim več informacij o okoliščinah izpostavitve. Če je žival, ki je povzročila poškodbo, znana, poškodovanec pove naslov lastnika živali,« je razložila
Marta Košir z NIJZ in dodala, da o nujnosti veterinarskega nadzora živali obvestimo lastnika živali in veterinarsko inšpekcijo. Žival mora biti pod veterinarskim nadzorom deset (dvajset) dni od poškodbe, ne glede nato, ali je cepljena proti steklini ali ne. Veterinar v tem času opravi tri klinične preglede živali. Če je žival deseti (dvajseti) dan po ugrizu zdrava, na dan ugriza zagotovo ni izločala virusa stekline.
Cepljenje poškodovanih oseb proti steklini je nujno v primeru, ko je potrjeno, da so bili izpostavljeni virusu stekline, ali v primeru, ko veterinarski nadzor živali ni možen. Letno v Sloveniji tako obravnavamo približno 3.000 sumljivih ugrizov.
»
V več kot četrtini primerov je treba poškodovanca zaščititi s cepljenjem, da bi preprečili morebitni razvoj bolezni. Cepljenje proti steklini predstavlja varno in učinkovito zaščito«, je še povedala Marta Košir z NIJZ in dodala: »
Virus stekline pri živalih je bil v Sloveniji nazadnje ugotovljen januarja 2013, novembra 2014 pa je bil pri kuni na območju občine Ig izoliran cepni sev virusa stekline«.
Več o steklini pri živalih najdete na spletnih straneh Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
tukaj.
Za zdravljenje stekline ni vzročnega zdravila, zato so vsa prizadevanja usmerjena v preprečevanje. Ukrepe za zaščito ljudi pred steklino v sodelovanju izvajata veterinarska in zdravstvena služba. Med te ukrepe spadajo:
- zatiranje stekline pri psih in drugih domačih živalih ter pri lisicah in drugih divjih živalih z izvajanjem preventivnega cepljenja;
- preventivno cepljenje izpostavljenih ljudi: pred izpostavljenostjo je cepljenje obvezno za osebe, ki so pri svojem delu (veterinarji, lovci, gozdarji, laboratorijski delavci) ali pri izobraževanju, izpostavljeni virusu stekline, priporočljivo pa za potnike po državah, kjer obstaja tveganje za okužbo s steklino;
- preprečevanje stekline po izpostavljenosti omogoča dolga inkubacijska doba in jo izvajamo s takojšnjo oskrbo rane, s cepljenjem proti steklini in v določenih primerih tudi z dajanjem specifičnih človeških imunoglobulinov proti steklini.