Takrat nismo umivali in razkuževali vsega pred seboj. Se spomnite? Izruvali smo korenček, ali utrgali jabolko in ga pred užitjem le obrisali ob majico.
Potem v zgodbo vstopijo hladilniki, skrinje, pasterizacija, homogenizacija, sterilizacija in rafinacija.
Prinesejo praktičnost, prihranijo čas, marsikomu omogočijo zaslužek, … v zameno pa naravnim živilom jemljejo hranila. Tako ali drugače in bolj ali manj.
Največji kriptonit je industrijska predelava naravne hrane v »izdelke«, ko se pomori vse živo (kar se lahko »pokvari«) in na dizajnerske škatle piše letnice trajanja do časa mature naših nerojenih otrok.
Hrana tako izgublja življenje. Koristnih bakterij je vse manj. Živimo v sterilnem in »antibiotičnem« okolju, ki ne omogoča razvoja čvrstega imunskega sistema. Zato kihamo, čihamo in sopihamo že ob prvi pršici, ali spomladanski cvetlici.
Si predstavljate tak scenarij? Prolog imamo, zaplet tudi, junaka podrobneje spoznamo v nadaljevanju, razplet in srečen (ali nesrečen) konec pa ocenite v zaključku.
Skriti junak je naravna fermentacija in ima tri velike supermoči!
1. Hrano "oživi"
Vemo, da je surova zelenjava zdrava, ker vsebuje več encimov, vitaminov in drugih rastlinskih spojin (fitohranil). Po drugi strani vsebuje tudi več »motilcev presnove« (naravni obrambni mehanizmi rastline, s katerimi se v naravi ščiti pred škodljivci – jebiga, brokoli ne more pred nami zbežati kot srna, zato si pomaga drugače.
Kuhanje nevtralizira kopico antihranil in pripravi zelenjavo za nas lažje prebavljivo, tudi v večjih količinah. V procesu – ni vseeno, ali govorimo o kuhanju na sopari, ali pol urnem mučenju korenčka v litru vrele vode – sicer izgubimo nekatere vitamine in minerale (C, magnezij, …), druge koristne spojine pa šele po temperaturnem tretmaju sploh postanejo učinkovite (likopen v paradižniku, na primer).
Vprašanje ni kuhano ali surovo. Oboje je prav. Fermentirano je enostavno bolje. V postopku naravnega kisanja postanejo določena živila bolj hranljiva (poviša se količina vitaminov, mineralov in encimov) in lažje prebavljiva. V primeru zelenjave to pomeni, da fermentirana pravzaprav združuje koristi kuhane in sveže.
Podobno velja za mlečne izdelke – fermentirani (jogurt, kefir, starani siri), po možnosti iz surovega (neprevretega) mleka so po večini dobro sprejeti, tudi za tiste, ki tožijo o netoleranci oz. prebavnih težavah zaradi laktoze (mlečni sladkor) ali kazeina (mlečna beljakovina). Posebej kozji.
2. Lahko nahrani celotno "mikro-nacijo"
Mikroorganizmi so povsod naokoli, v nas pa štejejo neverjetnih 100 trilijonov članov in skupaj tehtajo približno dva kilograma. Če upoštevamo, da ima človek na dober dan 10 trilijonov celic, se lahko z uporabo osnovnošolske matematike pošalimo, da smo ljudje pravzaprav v 90 % bakterije.Probiotiki, lahko z nadpomenko poimenujemo družine različnih bakterij v našem črevesu. Poznamo tako rekoč dobre, koristne, kot so spore Lactobacillus, Bifidobacterium in L. Casei (najpogosteje oglaševane v raznih pasteriziranih jogurtih, ki v takšnem stanju niti niso najboljši mlečni predstavnik) in druge, neprijazne, ki se lahko v določenih situacijah (stres, uživanje sladkorja, predelane hrane in redna uporaba farmakoloških pomagal) razselijo ter povzročajo prebavne težave.
Probiotike, se pravi žive koristne bakterije, lahko užijemo v obliki surovega (neprekuhanega) mleka in mlečnih izdelkov (jogurt, kefir, smetana, skuta, sir), s fermentirano zelenjavo ali v obliki prehranskega dopolnila.
Z besedo prebiotik označimo hrano za naše dobre mikroorganizme. Tu govorimo o vlakninah, katerih najboljši viri so različna zelenjava, odporni škrob[1] (ohlajen krompir, riž, buče, pesa, na primer), kaljena[2] psevdožita (kvinoja, oves, proso, amarant), jagodičje in drugo sadje (jabolka, kivi z lupino, avokado, zelene banane).
Torej, skodelica domače skisane zelenjave ali jogurta iz surovega mleka na dan, odžene slabo prebavo stran. No, lahko pa na pomoč priskočijo tudi kvalitetni probiotiki v kapsulah, ki se praviloma odlično obnesejo, ko je treba ponovno naseliti črevesno floro z dobrimi kulturami in populiti razraščen plevel, ki so slabe bakterije.
3. Poviša vrednost našega evra
Zanemarimo za trenutek bio, eko, super tisto in ono. Že jasno, da je optimalno pridelati svoje nešpricane jagode ter vsako jutro sveže pomolzti sosedovo kravo. Vendar za večino to ne gre. Poleg očitnega, tudi zaradi budžeta. Zato smo primorani v triažo – izbirati zase in svojo družino najboljše kot znamo in največ, kar lahko dobimo za svoj evro. Da je ta vreden več, poskrbi fermentacija.
Kupimo »navadno« zelenjavo v bližnji trgovini, če nimamo dostopa do lokalne kmetije ali si ne moremo privoščiti boljše.
Sperimo jo, narežimo na poljubne kose in vložimo v kozarec.
Pripravimo slanico – žlica do dve morske ali himalajske soli na liter vode bo dovolj – ter prelijmo po zelenjavi. Na vrhu pustimo malo lufta. Nobenega kisa, prosim ali drugega čaranja. Vse kar lahko dodate je zrno popra, kumine, pest gorčičnih semen ali drugih zelišč.
Z listom zelja ali ohrovta zatesnimo grlo kozarca, kot bi zataknili posteljnino. Vsa zelenjava naj plava pod vodo, ne čofota na gladini.
Kozarec zaprimo s pokrovom in pustimo pri miri 5-7 dni (odvisno od razmer in vložene zelenjave).
To je to! Poceni zelenjava bo kmalu postala »superzelenjava«, prekipevajoča encimov, koristnih kultur z, drznim si reči več vitaminov, kot bio brokoli iz Nizozemske sredi zime. Takšna bo tudi ostala več mesecev, tudi do enega leta lahko kozarce skladiščite v hladilniku ali kleti s temperaturo do 20 stopinj.
Investicija? Liter slane vode in steklen kozarec.
Enak poskus se obnese z jogurtom. Nimate svoje krave? So eko izdelki predragi, izdelkov iz surovega mleka pa nimate kje dobiti?
Ni problema.
Kupite navadno polnomastno nehomogenizirano mleko in navaden ali grški jogurt. Če se vam zdi vredno investirati, obstaja mašina za jogurt, ki stane slabih 20 eur (priporočam, mimogrede).
Mleko počasi pogrejte do približno 40 stopinj in vanj vmešajte kupljen jogurt (50 – 60 g na 1 liter mleka bo dovolj).
Prelijte v kozarce in postavite v “jogurt-maker” ali v pečico, nastavljeno le “na lučko”.
Pustite pri miru čez noč, 8-12 ur. Zjutraj zatesnite kozarce in postavite v hladilnik na ohlajanje.
Pa jih imamo – pet 2 dcl jogurtov iz surovega mleka, ki stanejo po dvajset centov. Kje bi lahko to kupili?
Potrudil sem se, da zgodba ni pretirano dramatična, ne znanstveno-fantastična. Morda na trenutke komična, vsekakor pa temelji na »resničnih dogodkih« – situacijah, ki jih mnogi zelo dobro poznamo in potihoma preklinjamo.
Pogosto so najmočnejši junaki, največje dobričine med nami tisti, ki jih na prvi pogled spregledamo, zanemarimo ali odstranimo, kot nepomembne. Fermentacija je tak junak. S prstom kažem na naravne bakterije – sprejmimo jih, čudovite so! Lahko pomagajo, če jim dovolimo … tako preprosto je, kot ugrizniti v (svojo) kislo kumarico.
[1] V procesu ohlajanja živil z višjo vsebnostjo ogljikovih hidratov (in naknadnim pogrevanjem) nastajajo “vitamini za dušo“, kot rečem odpornemu škrobu. Ta služi kot hrana našim dobrim črevesnim bakterijam, ne vzdigne raven sladkorja naglo, ima nižjo kalorično vrednost in bistveno bolj nasiti. Po domače: dan stara pogreta pašta deluje bolje na organizem, kot sveža in predkuhan ter na masti pogret krompir »redi« manj, kot sveže pečen iz pečice.
[2] Kaljenje nevtralizira večino antihranil (fitinska kislina – skladišče za fosfor pri rastlinah) naravno prisotnih v žitih, stročnicah, semenih in oreščkih. Fitati se sicer v telesu vežejo na določene minerale (kalcij, magnezij, železo, cink, mangan) ter preprečujejo njihovo vsrkavanje v prebavnem traktu. Kaljena živila so lažje prebavljiva in imajo višjo prehransko vrednost.
Še več zanimivih prispevkov najdete tukaj.