Doslej je to storilo že več kot 50 držav, med njimi so vse naše sosede Avstrija, Hrvaška in Madžarska, tudi Nemčija, Španija, Portugalska, vse skandinavske države…
Nasilje nad otroki je že zdaj prepovedano in je kaznivo dejanje. S prepovedjo telesnega kaznovanja želimo dati še bolj nedvoumno sporočilo, da je vsako fizično nasilje nesprejemljivo. Svet Evrope že od leta 1985 poziva države, da tudi z zakonom prepovedo telesno kaznovanje otrok. Doslej je to storilo že več kot 50 držav, med njimi vse skandinavske države, Nemčija, Španija, Portugalska,.. že pred leti tudi naše sosede Avstrija, Hrvaška, Madžarska. S sprejemom novele zakona bo to zavezo iz Evropske socialne listine in Konvencije ZN o otrokovih pravicah izpolnila tudi Slovenija.
Klofutanje otrok, vlečenje za lase, za ušesa, poniževanje,… vse to je nasilje. Tega ne delamo odraslim in tudi ne otrokom. Telesno nasilje lahko povzroči resne telesne in psihološke poškodbe pri otrocih. Sporoča otrokom, da je nasilje sprejemljivo in da je to način reševanja konfliktov.
Evropsko sodišče za človekove pravice obsoja telesno kaznovanje, pri čemer so dosedanje razsodbe jasno pokazale, da zakonska prepoved vsakršnega telesnega kaznovanja ne posega v spoštovanje zasebnega in družinskega življenja. Namen te določbe v Sloveniji je namreč prav inkriminacija telesnega kaznovanja kot vsakodnevne vzgojne metode, in ne poseganje v avtonomijo starševstva. Za postavitev zdravih meja, učenja družbenih norm, spoštovanja avtoritet in sprejemanje drugačnosti so odgovorni starši, tega namreč namesto njih ne more uresničiti noben zakon. Starši še naprej ostajajo povsem suvereni v vzgojnem poslanstvu svojih otrok, kar je njihova ne le pravica, temveč tudi dolžnost.
Temeljna pravica do spoštovanja človekovega dostojanstva ter telesna nedotakljivost sta pravici, ki ju mora država še posebej negovati, kadar gre za najranljivejšo družbeno skupino – otroke. Prav odvisnost od odraslih oseb, občutljiva faza psiho-fizičnega razvoja ter ranljivost zaradi starosti ter zrelosti so razlogi za višjo raven pravne zaščite otrok pred raznolikimi oblikami nasilja, zanemarjanja in zlorabe vseh vrst.
Otroci so pogosto žrtve nasilja znotraj ožje ali širše družine, v šoli, med vrstniki in tudi v drugih okoljih. Pojavne oblike nasilja, ki ga doživljajo, so različne, vse pa imajo neizbrisne posledice, še posebej, kadar gre za nasilje kot vzgojno metodo, ki je dalj časa trajajoče dejanje. Zato je pomembno zavedanje, da otroci svoje starše posnemajo in ne poslušajo. So ogledalo družbe in časa, v katerem živijo.
Mlad človek, ki odrašča v nasilnih odnosih (tudi če je zgolj priča nasilnim dejanjem), si na podlagi svojega intimnega sveta oblikuje vrednote, na podlagi njih pa prepričanja, pričakovanja, odnos do sebe in družbe. Poudariti velja, da je vedenjski vzorec nasilja v družini ključen zato, ker se otroci naučijo, da je nasilje način komuniciranja med ljudmi, da je edina možna izbira. In tako se praviloma vedejo tudi, ko sami postanejo starši. Tako je generacijski krog nasilja sklenjen, družbeno sporočilo je preneseno na novo generacijo, ki šele vstopa v življenje.
Eksplicitna uzakonitev prepovedi telesnega kaznovanja otrok je pravna norma, poseg v družbo, vezan na škodljive vzgojne prakse, ki na otroku pustijo dolgotrajne posledice, ga pogosto zaznamujejo za vse življenje.
Zaradi nekaterih zmotnih in poenostavljenih interpretacij v javnosti, ki banalizirajo resnost problema nasilja v družini, posebej poudarjamo, da tudi predlagane širitve definicije nasilja v družini v predlogu novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini, niso namenjene posegu v pravice staršev pri vzgoji otrok, kot so na primer začasna prepoved uporabe mobilnega telefona ali izhodov. Temeljno vodilo veljavnega Zakona o preprečevanju nasilja v družini je namreč načelo sorazmernosti, kar pomen, da so organi in organizacije dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti. Nasilje v družini ni enkratni dogodek, ampak ponavljajoče se ravnanje, ki pri žrtvi povzroča bolečino, ponižanost, strah ali občutek manjvrednosti. Pri uporabi ukrepov za zaščito, ki so organom in organizacijam na voljo, je zato ključno vprašanje, kako verjetno je, da bo v primeru ne ukrepanja žrtev še naprej deležna nasilja.