Žalovanje je naraven in boleč odziv, ki nastopi ob izgubi ljubljene osebe. Smrt bližnjega je izjemno stresen dogodek, odziv nanj pa odvisen od tega, kako blizu nam je bila oseba, katero smo izgubili, kaj vse nam je bilo s to izgubo odvzeto, od okoliščin izgube, od naših karekternih potez in sposobnosti za spoprijemanje s stresnimi dogodki ter tudi od tega, kolikšno podporo prejemamo od naše okolice (družine, prijateljev…) ob in po tem žalostnem dogodku.
Pomembno je, da se zavedamo, da žalovanje navadno poteka v sledečih ali prepletenih fazah in, da žalovanje kot takšen proces, pri sebi tudi sprejmemo. Po izgubi bližnjega naj bi najprej nastopil šok, neto rahlo zanikanje, s katerim skušamo omiliti bolečo situacijo. Ob šoku, ko izvemo žalostno novico, si pogosto skušamo prigovarjati, da se to ni zgodilo, da ni res. Kmalu zatem nastopi jeza, pogosto je usmerjena na zdravnike, boga, nase (naprimer v obliki samoobtožb in tudi občutka krivde, da nismo storili dovolj za ljubljeno osebo) ali na osebo, ki smo jo izgubili. Temu sledi faza močne žalosti in nemoči, lahko nastopi spet tudi krivda, ta faza je lahko zelo dolgotrajna in v tem obdobju obstaja tudi nevarnost za nastanek depresije. Navadno po določenem času nastopi sprejemanje in sprijaznjenost z izgubo, ki nekako zaključi žalovanje, neprijetni občutki pa postanejo manj intenzivni. Čas žalovanja, od izgube do sprejetja, je drugačen pri vsakem posamezniku, raziskave kažejo, da v večini nastopi v obdobju od enega do treh let, seveda pa so pogosta tudi odstopanja. Faze se pogosto prepletajo, katera od njih se lahko tudi ponovi. Tudi ko v sebi sprejmemo bolečo izgubo, moramo pričakovati, da lahko pridejo trenutki in obdobja, ko bo bolečina spet bolj intenzivna (obletnice, prazniki, dogodki in kraji, ki oživijo spomine na skupne trenutke…).
Kako si lahko vsaj malce olajšamo boleč proces žalovanja? Zelo pomembno je, da se ne osamimo. Če imamo družino, sorodnike in prijatelje, s katerimi se radi družimo, se veliko pogovarjamo in se medsebojno podpiramo, je to zelo veliko vredno. Če tega nimamo, je dobro, da gremo čimvečkrat med ljudi in primerno poskrbimo zase tudi v obdobjih, ko nam ni ravno veliko do tega. Osamljenost v času žalovanja lahko sam proces znatno podaljša in oteži. Pomembno je, da svoje občutke izražamo, ko smo sami (ne zadržujemo solz) in tudi, da imamo nekoga, komur lahko zaupamo, kako se počutimo in od katerega prejmemo razumevanje. Včasih zelo pomaga tudi, da svoja čustva prelijemo na papir.
Svojci in bližnji žalujoče osebe so velikokrat v precepu, kako odreagirati, na kakšen način nuditi žalujočemu kar največjo oporo. Predvsem je pomembno, da je pristop svojcev nežen in prilagojen počutju in čustvovanju žalujočega. Če je bila izguba velika in zelo boleča, ne moremo pričakovati, da bo žalujoči kmalu deloval kot prej, še manj primerno pa ga je siliti v aktivnosti ali ga obtoževati, ker izgube še ni prebolel. Nežna podpora in nežne, a vztrajne vzpodbude v smeri skrbi zase, pogovora, druženja, so navadno najbolj uspešne. V kolikor je žalovanje zelo intenzivno in dolgotrajno, hkrati pa opažamo umik žalujočega iz večine njegovih prejšnjih aktivnosti, mu na obziren in nevsiljiv način lahko svetujemo, da si poišče pomoč strokovnjaka.
Izguba ljubljene osebe je izredno boleča izkušnja. V tolažbo je lahko včasih tudi misel, da je vsak preživet trenutek z ljubljeno osebo del nas in bo naš tudi za vedno ostal. Veselje in hvaležnost, da so osebe obstajale in bile del našega življenja, tako navadno sčasoma premagata žalost, da smo jih izgubili.
Še več o integrativni psihoterapevtki Alji Fabjan boste našli tukaj.
Če imate vprašanje zanjo, ji ga lahko anonimno zastavite tukaj.