Lani, na začetku, sem gostila v svoji oddaji mojstrice horoskopov, klasičnega, kitajskega in djotis - vedskega. O prvem in drugem sem že nekaj vedela, z djotisem pa sem se srečala prvič! Na koncu oddaje mi je mojstrica djotisa podarila knjigo Veličastni Saturn in mi povedala, da sem v Sade satiju! Radovedna sem prisluhnila.
Čez mesec dni sem neko soboto bolna ležala v postelji in začela brati. Knjigo sem vzela v roke točno v soboto, kot se jo, po navodilih, bere! Težka, zlovešča senca je legla name, Sade sati je veliko sedem letno obdobje učenja, preizkušenj, najbolj krutih, ko te življenje uči do krvi! Vsak izmed nas ima svoj Sade sati. Jaz sem na sredi. Med branjem mi je malce odleglo, saj gre vendar za učenje, učenje ponižnosti, hvaležnosti, požrtvovalnosti ... vse to mi je blizu, rada se učim in do vsega stvarstva čutim spoštovanje.
In se je dogajalo življenje! Z vseh strani je prihajalo znanje, "našla" me je Katie Byron, zaljubila sem se v njeno metodo, Melita me je očarala s svojim smehom in modrostjo (in neverjetno zvestobo), delala sem z Varjo, prvič v življenju poslušala o ljubezni do sebe, brala knjige Zorana Železnikarja, globoko se me je dotaknila Miša Čermak, pa Milenina knjiga Ogenj, rit in kače, niso za igrače, Cristy Zmahar, pa čudežno milo in prhutajoča Dobra vila Maja, moji gostje so mi dajali krila, zanos, vero v bodi sprememba v svetu! Spoznala sem metodo Postavitev družine in takrat me je prvič zares zabolelo (pa sem navajena na bolečino), jokala sem tri dni in tri noči, ker sem odprla srce tako na široko, da sem jasno videla tisto temino v sebi. Ampak od takrat se imava z mamo čudovito! Čudež?
Hja, čudeže sem gledala, spet globoko pretresena, ko sem delala oddajo z dr. Tasičem in videla angela v podobi dr. Nele Sršen.
Ker so me obkrožali sami izjemni ljudje, sem še sama začela verjeti, da je vsaj trohica mene izjemna! Pa ne v smislu napuha, te svetlobe se nalezeš in, čeprav sem se čudila, kako to, da ne srečujem "slabih" ljudi, je tisti moj večni črv, da nisem vredna, dovolj dobra in vse kar sodi zraven, začel izginjati. Že prej nisem imela detektorja za slabo, zdaj pa je povsem izginil! Se mi je leta dogajalo, da sem verjela napačnim ljudem, dajala in se razdajala in dobivala nože v hrbet, dokler to leto nisem ugotovila, da zmorem z lahkoto prenašati tudi take ljudi. Ki so čudežno izginili iz mojega življenja.
Korakec za korakcem sem si jemala trenutke zase, se borila s slabo vestjo in se tolažila, da imam odrasle otroke. Začela sem pisati knjigo. Kakšna svoboda!
V teatru smo delali Cankarja, spet se mi je zgodila ljubezen z njegovimi besedami. Lakota po ustvarjanju, po teh težkih poteh iskanja lepega in hudega, je bila potešena.
Samo eden ni letel z mano!
Nekega dne mi je rekel : "Pa kaj je s tabo, samo nase še misliš! Odkar se ukvarjaš z duhovnostjo, te ne morem prepoznati!"
Bil je jezen, ker ni našel Ipada na "starem" mestu! Odložila sem ga na drugo mizico.
Ja, postajala sem površna.
Podvojila sem pozornost, vse sem zmogla v ljubezni, kuhati, vrtnariti, sluziti denar, brati, pisati, imeti tisoč rož, nisem mu več težila, kdaj pride, kam gre! Končno sem sposobna ljubezni, ki hodi vzporedno in ne visi na njem.
Potem je prišla jesen in bolezen. In neprehodne gore slabe volje in nezadovoljstva. Moji domači učitelji, ki jih neskončno ljubim, so poskrbeli, da ne odletim.
Popolnoma na psu sem se odpeljala k Senki, mojstrici djotisa in slišala sebe reci :"Pa kaj je zdaj to, je to karma ali kaj? A moram iti skozi to?"
Se mi je zdelo, da tako daleč se nisem, da bi verjela v karmo.
Potem mi je Varja napisala :"Ljuba, to je ego. Ne uperjaj prste v druge!"
Senka mi je rekla :"Nase pazi! Pazi na svoje zdravje! Nimaš moči za druge boje. Misli nase, zbolela boš! Nimaš moči ... Ti sploh nimaš moči, čustva te nosijo ..."
Jaz, da nisem močna?
Jaz, da nimam moči?
Dr. Ivica Flis je zmajevala z glavo, ko je gledala izvid mojih hormonov. Skoraj brez testosterona, nizek DHEA in visok kortizol, skoraj brez pozitivnega holesterola ...
Je rekla :"Ti si popolnoma brez moči, saj je čudno, da nisi v depresiji. Marker za raka imaš povišan ... kako sploh živiš?"
Skozi sliko mojih hormonov mi je pripovedovala skoraj isto zgodbo kot Djotis. Jaz pa se sama sebi nisem zdela bolna. Le neskončno žalostna! Utrujena.
Poklicala me je Miša Čermak in rekla:"Pridi, pomagala ti bom."
Ko sva delali mi je rekla :"Kako si ti žalostna."
Jaz pa svojo žalost spretno skrivam, kajne.
Od majhnega!
Miša mi je pomagala, čutim celo moč sebe!
Dr. Ivica mi je pomagala, čutim telesno moč!
Senke nisem poslušala, podala sem se v boj!
Varja mi je dala odvezo, brez teme se ne moreš veseliti svetlobe!
Melita, Tina, Sanja, Maja, Katia in Maša so mi rekle, da me imajo rade!
Breda me je po Katie B. vprašala, če je to res!
Tako so me neverjetno lepe stvari v tem letu in tudi neverjetno žalostne stvari pripeljale do sebe. Da moram misliti nase.
Da je to moja dolžnost!
Da so ogledala, v katerih se lahko vidim boleča, osvobojajoča pot do sebe.
Nepopolne, tudi šibke, ženske, ki si silno želi modrosti in je vedno polna ljubezni.
Zato zdaj z vami delim svojo molitev:
Hvala!
Hvala mojim učiteljem!
Hvala mojim zdravilcem!
Hvala mojim prijateljem!
Hvala umetnosti, gledališču, sanjam!
Hvala moji družini!
Hvala materi zemlji in vsemu stvarstvu!
Hvala vam, ki me berete!
Obljubim, da bom nekega dne našla ravnovesje med ljubeznijo do sebe in ponižnostjo!
V prvih dneh novega leta pa potrebujem stavek:
"Vredna sem vse ljubezni! Najbolj pogumna ženska sem! Zaslužim si vso ljubezen tega sveta! Sem, ki sem!"
Sade Sati, dobrodošel še eno leto!