So starejši manj priznani? So predmet kulturne in simbolne nepravičnosti?
Starizem, oziroma odpor do starosti, razumemo kot sistematično uporabo stereotipov. Starejši so tako pogosto prikazani kot senilni, miselno togi, neprilagodljivi v vedenju, morali, znanju ali spretnostih.
Starizem mlajšim omogoča, da starejše vidijo kot 'drugačne', kot nepoznana bitja z drugega planeta. Starizem pomeni poniževanje identitete starejših, zato velja starizme prepoznati in jih izločiti iz javne komunikacije, vsakodnevnih praks, zakonodaje in politik. Starizmi, ki so usmerjeni zgolj v starejše, so razširjeni v vseh družbah in na vseh področjih življenja. Globoko so ukoreninjeni v kulturo. Na pojav moramo nenehno opozarjati v času, ko je vitalnost družbe odvisna od vključenosti starejših. Če bomo ali ne bomo dosegli večje participacije starejših v družbi, je odvisno od spreminjanja norm, zakonodaje, zmanjševanja nepravičnosti in spremembe miselnosti vseh članov družbe.
Gre za odpravljanje družbene podrejenosti starejših in preprečevanje izključevanja starejših iz partnerskega sodelovanja v družbenem življenju – takem, kot ga oblikujejo prevladujoča prepričanja, institucije in kulturne vrednote (Fraser, 2011, str. 50). Povedano preprosto: najprej moramo razumeti težave, da lahko ustvarimo prave rešitve. Izrazi bodo sledili. Lahko pa že vnaprej vplivamo na besede, ki jih uporabljamo za starost, starejše in staranje.
Kdo so nosilci stereotipov v družbi?
Nosilcev je veliko: časopisi, revije, celo pravljice za otroke …televizija, radio, filmi, splet…
Še o poimenovanjih
Izrazi in tudi vizualne podobe starosti ter starejših so pogosto obremenjeni s socialnimi stereotipi. Povejmo, da je bila zakonodaja, ki ureja področje invalidnosti, preprosto preslikana na področje staranja – temu so sledili tudi izrazi in vizualne podobe. Starejši se opirajo na palico, so zgrbljeni ipd.
Ali razumemo drugačnost starejših?
Stari oz. starejši imajo marsikaj več in marsikaj manj kot mladi, a običajno se jih dojema zgolj v dihotomiji z mladimi. Kaj pa edinstvena drugačnost starejših? Ali jo sploh poznamo in razumemo? Jo poznajo starejši, ali pa so se morda tudi oni sami prilagodili stereotipom, ker je tako pač lažje – in zato sprejemajo ponižujoče izraze, s katerimi jih naslavljamo, četudi so ti navidezno ljubeznivi (npr. damice, punce, kaj boste?, hvala bako, recite dušo, goodbye sweetheart). Vse te izraze je moč slišati v vsakdanjem življenju.
Zakaj naj bi bilo z izrazom stari kaj narobe?
Če sami ne bomo zagovarjali pravice, da smo stari, ponosni, neodvisni, svobodno misleči – kdo pa jo bo? Zakaj je star/stara/stari slabšalno? Zakaj moramo biti starejši (v najboljšem primeru), v slabših primerih pa starostniki (skovanka iz socialističnega obdobja) starejši, zakaj nismo stari, Ko je arhitektka Meta Kutin, naša mentorica, pripravljala katalog razstave Vizije so Mesto 65+, se je o poimenovanjih posvetovala s starejšimi strokovnjaki.
Nekateri so se jasno opredelili za pridevnik star/stara/stari – prepoznali so se tudi kot stari strokovnjaki na svojem področju. Mnogim pa je bil ljubši izraz starejši, ki so ga dojemali kot vljudnejšega.
Na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje smo se odločili za uporabo obeh izrazov: starejši in stari.
Dušana Findeisen