03.12.2007 mi je dal prvi poljub in z njim zaznamoval moje nadaljnje življenje. Začela sva skupno (vsakemu je bila to druga) pot. Vsak s svojimi odraslimi otroci, ki sva jih nekako poskušala navaditi na novo osebo v življenju. Načrtovala sva skupno življenje. Začela sva graditi novo hišo, ki sem jo financirala, saj sem bila finančno močnejša. On pa je fizično in idejno izredno veliko pomagal pri gradnji. V treh letih je bila pripravljena za vselitev in končno sva zaživela skupaj. Bili so vzponi in padci, lepi in manj lepi trenutki, za katere sva “zaslužna” oba. Ne vem točno kdaj se je začelo, ne vem zakaj se je začelo, vendar se je.
Ob popoldnevih ga ni bilo nikoli doma, vedno je rekel jaz grem delat, pomagat svojim otrokom, delat v vinograd, pomagat temu ali onemu. Potem se je odpravljal na enodnevne izlete, ki so se začeli s stavkom: Jaz grem…..
Jaz sem ostajala doma, ga čakala, skrbela zanj. Predvsem sem mu zaupala in nisem pomislila nič slabega. Predvsem sem mu zaupala in verjela. Rada sem ga imela in še vedno ga imam (kot prvi dan).
Potem pa je počilo. Dva meseca pred mojim 50-rojstnim dnem je odšel. Konec. Obnemela se. Upala sem, da je trenutek slabosti, vendar me je čakal še večji šok. Brez slabe vesti je izjavil: Imam prijateljico, ki bi bila po starosti lahko moja hči. On 55, ona 30 (samohranilka z dvema majhnim otročkoma).
Zgrozila sem se in bila totalno šokirana. Pojavila se je žalost, ogorčenost, nešteto zakajev. Boli, peče, obujam spomine, najine skupne trenutke. Jokam lahko edino ponoči, ko otroci ne vidijo. Ne spim, ne jem.
Vsakodnevno ga videvam in po službeni dolžnosti komuniciram z njim. Poskušam se zbrati in normalno komunicirati, kolikor lahko.
Vem, da ga je nekaj pripeljalo do tega. Kaj, to on najbolj ve. Zakaj se ni bil pripravljen pogovorit z menoj in bi sproti reševala težave? Zakaj si je za “beg“izbral delo in vsakodnevne obveznosti, da le nisva bila skupaj? Zakaj mu nisem omejila izlete ali rekla: Jaz grem tudi…., Pojdiva skupaj….!!
Boli, ker ga imam še vedno rada. Leta neizmerno hitro tečejo naprej in verjela sem, da bom preostanek življenja preživela ob njem. Ko bova oba stara in betežna, si bova stala ob strani.
Naj upam, da bo te nesmiselne veze kmalu konec? Katera 30-letnica bi si za življenjskega sopotnika izbrala 55-letnika z starosi primernimi težavami?
Ostajam sama. Duša boli. Vem da čas celi rane, vendar za kakšno ceno? Koliko časa? Kako naprej?