Živjo.
Sem pišem, ker ne vem več kaj naj sama naredim. V glavnem, z dragim sva skupaj tri leta, on je star 26, jaz 24. Spoznala sva se na faksu. Jaz sem iz bolj oddaljenega kraja tako da živim v stanovanju, ki je last tete. On pa je seveda iz Ljubljane tako da živi pri starših. Trenutna situacija je takšna, da sem sama v stanovanju (prej sem živela skupaj z bratom, vendar se je zdaj odselil) in sem seveda dragemu rekla, da bi rada živela z njim, saj nama je to perfektna priložnost, da vidiva kako je živeti na svojem (v tetinem stanovanju mi ni potrebno plačevati najemnine, ampak tu sem lahko samo do konca septembra pod takšnimi pogoji, če ostanem, bom začela plačevati najemnino..je bilo tako od vsega začetka zmenjeno). O tej ideji se že dolgo pogovarjava in mu je zelo všeč in si zelo želi živeti z mano, ker kot sam pravi se zelo dobro počuti v moji družbi in je srečen. V glavnem, trenutno sem skoraj tri tedne že sama, ampak on je še zmeraj pri starših. Ok do tukaj se sliši, kot da sem jaz tista sitna, ki bi rada že dosegla svoje. No, naj povem, preden nadaljujem, da ga puščam večino časa pri miru in čakam, da bo sam rekel, da je zdaj pa pripravljen.
Aha še prej pa, ko ga vprašam zakaj ne pride h meni, je odgovor vedno enak: Kako pa bova finančno? (jaz delam od oktobra dalje v nekem podjetju, delala sem tudi med poletjem v baru, ko je bil on na morju s starši tri tedne, on pa nima službe). In pomemben podatek tukaj je še, da sva oba malo zabluzila na faksu tako da trenutno oba pavzirava. In drug odgovor pa je, da bi rad uredil stvari doma in se pogovoril z njimi, ker bi še zmeraj rad prišel na obisk in to v dobre in razčiščene odnose. Ampak do zdaj se sploh še niti ni začel pogovarjati.
In kej se pojavi problem? V njegovih odnosih z družino oz. mislim, da je največji problem njegova mama. Po mojem mnenju je zelo posesivna in kar mislim, da se jo lahko dobi v opisu definicije »helikopterskega starša«. Pri 26ih letih se vtikava v vse njegove stvari. »Stuširi se.« »Pojdi spat.« »Daj leče iz oči.« »Umij si zobe.« »Obrij se.« »Kdaj prideš domov?« »Zakaj moraš biti toliko s svojo punco? Lahko bi se vidla dvakrat na teden, saj je dosti« »Kje si?« »Zdaj sem se jaz odločila, da gremo vsi na sprehod.« »Zakaj se ne učiš?« »Prinesi mi seznam kdaj maš izpite.« »Ne jej po osmi uri.« »Lej se kolik si debel..pojdi teč.« »Ne moreš spat s svojo punco, ker se ne naspita toliko kot če bi spal sam.« »Sem te naročila pri frizerju, ker imaš že nespodobno frizuro.« »Na mizi sem ti pustila kivi in jabolko, da boš imel za zajtrk.« Itd itd..lahko bi še pa še naštevala ampak mislim, da je podoba jasna. Dostikrat, ko pride h meni, pride slabe volje, ker se je prej doma skregal, da so ga končno pustili od doma. Dostikrat tudi ne pride h meni, da se doma ne bi skregal s svojimi. Moti jih, ker se preveč vidiva, čeprav jaz delam do 6ih, 7ih zvečer in pride dejansko h meni prespat in to je najin čas. Med vikendom grem jaz dostikrat h svoji družini in redko (kadar mu pustijo) se mi pridruži in takrat se imava super. Jaz sem h njegovim nehala hodit, ker je non-stop neko dretje, upravljanje, kreganje in pač mi ni všeč tako preživljat svoj prosti čas. Plus, da ne govorim, da mi pač ni všeč preživljat časa oz. biti okrog osebe, katera me je oklicala za princesko (Enkrat ko je prišel h meni zvečer (se mi zdi, da na sprehod samo), mu je poslala mail: Toliko o tvoji pozornosti do drugih. (ime družinskega prijatelja) in babi sta imela rojstni dan, pa zate ni nobeden toliko pomemben, da bi mu voščil. Ti kar uživaj s svojo »princesko«, vendar naj ti bo jasno, da se svet ne začne in ne konča med rjuhami tvoje partnerke in da ni najpomembnejša na tem svetu. Ko pa boš kaj potreboval, se kar obrni nanjo, saj ti samo ona lahko pomaga?!--> dobeseden mail). Do tega, da je bilo enkrat, da je samo videla, kako je šel za mano na postajo, ker sva se nekaj malega skregala in sem se poslovila od njega in pač šla do postaje in ker mu je bilo zelo bedno da se posloviva v takih odnosih, je pritekel za mano, da bi me prosil, če lahko pridem še malo k njemu, da se pogovoriva in to kar je njegova mama videla je ona oklicala, da ravnam z njim kot s psom. Enkrat, ko pri dragem ni mogla doseči, da bi ostal doma, je meni poslala sms, v katerem je seveda mi nabijala slabo vest (spet, brez da bi vedla prava dejstva). V glavnem take stvari se vrtijo ena za drugo že tri leta in meni seveda že konkretno popuščajo živci. Včasih razmišljam o temu, da bi kar zaključila zvezo, ampak je preprosto ne morem, ker ga imam preveč rada in mi res veliko pomeni. Skušam biti razumljiva in mu stati ob strani glede vsake stvari, ampak kdaj imam občutek, da sem v vsej tej kolobociji sprejela vlogo njegove druge mame. Za kar lahko krivim seveda samo sebe. Za kar bi rada najprej tu pomoč je: Kako naj postanem nazaj njegova partnerka, ne njegova druga mama?
Druga stvar pa kako naj pomagam dragemu, da bi naredil en korak naprej v življenju in se rešil teh odnosov, za katere je sam rekel, da ga spravljajo v obup in da je nesrečen doma in da mu gre vse na živce? Stvari, katere mu mama reče naj jih naredi, jih baje dela zato da bi imel mir in da se ne bi kregali. Plus še rekla sem, da je pomembna stvar faks. To pa zato, ker zelo pritiskajo nanj glede faksa in on ima totalno blokado. Vsaka stvar, ki jo naredi narobe, se obrne da je to zato, ker nima faksa. Starša mu govorita, da sta zelo razočarana nad njim in da ju je izredno sram pred ljudmi, ko morajo povedati, da je star 26 let in da še ni dokončal faksa.
Težko postavim neko čisto konkretno vprašanje pri vsemu temu, vem samo da mu rada njemu pomagala, rada bi sebi pomagala in zaživela življenje, v katerega se ne bodo njegovi starši vmešavali in v katerem moj dragi ne bi bil tako pasiven.
Že vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč.