»Spet te je našel ta presneti prehlad, sončica moja,« nežno reče babica in stisne Julijo v svoje toplo naročje. Izraz sončica je uporabljala babica za vse osebe ženskega spola, ki jih je imela rada.
»Saj boš kmalu prerasla te zoprne otroške bolezni, prehlade in angine. Tudi tvoja mami jih je, ko je šla v šolo,« svečano zagotavlja babica Gabi.
Mami si oddahne, ker lahko gre mirno delat, babica Gabi pa odločno prevzame vse niti vodenja hčerinega gospodinjstva.
»Bolje bo, da ležiš na kavču v dnevni sobi,« sklene babica in že pograbi gomilo posteljnine in se napoti z njo iz otroške v dnevno sobo. »Med kuhanjem bova lepo klepetali, potem pa se lotili izdelave figove gospodične.«
»Figove … kaj?«
»Figovo gospodično bova izdelali. Lahko tudi dve ali tri. Nekoč, ko trgovine še niso bile tako razkošno založene z vsem mogočim, so dobili otroci v naših krajih na miklavževo v očiščene čevlje samo figovo gospodično. Boš videla, super zadeva je! Še atiju in mami lahko izdelava kakšno.«
»Ja babi, ampak Miklavževa darila bi morala biti presenečenje, ne?«
»No ja, delno bo vse, kar izdelava, presenečenje, saj figove gospodične še nikoli nisi dobila v dar. Torej je presenečenje,« se odloči babica. Ko olupi krompir in ga da kuhat, začini meso in ga da peč, očisti zeleno solato, se lahko babica Gabi in Julija lotita pomembnega opravila – izdelave figove gospodične.
»Obleci si gornji del trenirke, natakni si copate in pridi h kuhinjski mizi, sončica,« naroči babica. Na mizo je že zložila mandarine, suhe smokve, rozine, suhe slive, orehe, pravkar pa zelo spretno reže s kleščami tanko aranžersko žico iz klobčiča na kratke koščke. Julija jo očarana opazuje. Kako urno delajo babičini prsti!
»Veš, ljubica moja, figova gospodična je čudovito darilo. Otroci smo je bili vedno veseli, če smo jo na miklavževo našli v zloščenih škornjih. Ko sem bila jaz tvojih let, še ni bilo v navadi podarjati otrokom dragih igrač, oblačil in podobne krame. O vsem tem še sanjali nismo, kje pa! Miklavž je bil zmerom skromen, Božiček pa že radodarnejši.«
Julija dela tako, kot ji narekuje babica. Počasi in previdno.
»Najprej vzemi v roko mandarino,« pove babica. »Skoznjo v obliki križa prebodi dva kosa tanke žice. Tako, glej! Daljši kos bo ogrodje za trup, krajši, vodoravno ga piči skozi mandarino, bo pa za roke. Odlično, zelo spretne prstke imaš, sončica … verjetno boš pianistka ali slikarka …«
Nato babica naniza na navpično zaboden kos žice rozine - to je vrat - na vrh žice pa natakne oreh in nariše s flomastrom oči, nos, usta, celo lička pobarva na rdeče. To je gospodičnina glava.
Enako stori Julija. Odlično ji gre. Potem nanizata rozine še levo in desno, kjer so roke figove gospodične. Spodnji del trupa pa nastane tako, da nanizata na žico najdebelejše smokve. Kakšnih pet ali šest.
»V bistvu sva gotovi. Če hočeš, lahko z zobotrebcem pritrdiva gospodični na glavo suho smokvo za klobuček. Lahko upogneva vodoravno žico – roke – in spredaj oba konca zatakneva v suho slivo, ki bo za muf. Lahko z nageljnovimi žbicami okrasiva še mandarino, lepo bo dišalo po stanovanju …« govori, govori in ne neha babica Gabi.
Julija občudujoče gleda svojo gospodično in dahne: «Kako je lepa! Ne bom je pojedla, babi!«
»Nekaj časa bo zdržala … dolgo pa ne, žal.«
»Narediva še dve, atiju in mami. Lahko?«
»Seveda lahko, saj imava dovolj časa in materiala tudi..«
»Mislim, da bosta ati in mama zelo vesela darila. Figovi gospodični bosta našla v čevljih, kajne babi?« hiti Julija in že jo nese proti omari za čevlje.
»Pa ne že zdaj, ljubica! Naj si čevlje dobro očistita, ponoči bo pa Miklavž že opravil svojo nalogo!« se zarotniško smeje babica Gabi.
Igraje ujame vnukinjo v naročje, jo stisne k sebi in poboža dekličino svetlo glavico pa se toplo nasmehne. Njen nežni dotik pove več kot tisoč besed.