Jolanda je odraščala v času, ko je bil svet drugačen, bolj počasen in precej bolj oddaljen. Tehnologija je prihajala počasi, zato so bile novosti pravo doživetje. Rada se spominja svojega očeta, ki je kmalu po koncu vojne kupil prvi radio v vasi. »To je bil dogodek,« pove. Radio so postavili na okensko polico, glasnost pa navili toliko, da so ga slišali tudi zunaj. Sosedje so se zbirali pred hišo, poslušali novice in glasbo, kot bi bili del nečesa velikega. Podobno je bilo s telefonom. Dolgo časa ga je imela v vasi le ena družina. Če je kdo dobil klic, je moral kar tja. »Prišli so povedat: 'Jolanda, imaš telefon!' Potem si pa šel poslušat, kaj je novega,« se nasmehne.
Ko so bili vnuki majhni, pametnih telefonov še ni bilo. Imeli so prenosne telefone, a uporaba ni bila tako razširjena: »Takrat si moral paziti, da nisi iz tujine klical domov, ker so bili računi astronomski. Zdaj pa se jaz normalno pogovarjam v Ameriko, brez skrbi.« Z rahlim zadovoljstvom doda: »Časi se res spremenijo. Ampak nekatere spremembe so prav dobre.«
Eden izmed vnukov živi v Ameriki
Z leti je Jolanda ugotovila, da svet mladim ponuja priložnosti, o kakršnih sama ni mogla niti sanjati. Zato ni bila presenečena, ko je vnuk napovedal, da bo odšel v tujino. »Če imaš možnost študirati nekaj, česar pri nas ni, potem je prav, da greš,« pove preprosto. Ko je odhajal, mu je rekla le: »Pojdi. Svet je velik, in dobro je, da ga vidiš, dokler si mlad.«
In res ga je videl. Najprej šolanje v programu, ki ga v Sloveniji takrat ni bilo. Potem služba v Kanadi, selitev v Španijo, zdaj pa že dve leti življenje in delo v ZDA. »Mladi morajo ven. Če se zapreš samo v svoj kraj, ne veš, kako ljudje živijo drugje. Druga kultura, drug jezik … to ti nekaj da.«
Zdaj, ko vidi, kako se je vnuku odprlo življenje, se njen pogled le še potrdi. »Lepo ga je videti tam, kjer mu je dobro. Jaz pa sem tukaj – in ga vseeno vidim, kadar želim. To je danes največja prednost,« doda, medtem ko s prstom pokaže na tablico, ki ji povezuje generacije.
Poroka v Mehiki – videoklic ob tretji uri zjutraj
Ko ji je vnuk ta isti vnuk povedal, da se bo poročil v Mehiki, je bila najprej žalostna, ker je vedela, da tja ne bo mogla in ne bo mogla biti del njegovega dneva. Potem pa so vnuki skupaj prišli na idejo, da bi poroko v Mehiki lahko spremljala v živo, preko videoklica.
Zaradi deveturne časovne razlike je tablico vklopila ob enih zjutraj. Udobno se je namestila v postelji, se povezala na videoklic in bila gostja na tej poroki – samo, da je bila v pižami in pod odejo. »Bila sem zraven, kolikor se je dalo,« pravi. »In to mi je veliko pomenilo.«
Pravnuk v Nemčiji – trije meseci vsakdanjih malih sprememb
Drugi vnuk živi v Nemčiji, kjer je pred tremi meseci postal oče. Jolanda je pravnučka videla že v prvem tednu, prek videoklica, in od takrat naprej skoraj vsak dan. Starša pa ji redno pošiljata tudi posnetke in fotografije, ki jih z veseljem pregleda. »Ko je tako majhen, se iz dneva v dan nekaj spremeni,« pove. Včasih ji pošljejo, kako spi, drugič, kako ga kopajo ali kako se prvič rahlo nasmehne. Te stvari jo razveselijo, ker jih lahko spremlja sproti, ne le iz pripovedovanja. Za njo je to najboljši del tehnologije – da je lahko vključena v vsakdanje življenje svojih bližnjih, četudi živijo stotine kilometrov stran.
Zaradi napredne tehnologije lahko svoje vnuke vidi vsak dan, čeprav živijo na drugem koncu sveta.
Videoklici z vnukinjo v Sloveniji – ko ti otroški glasovi polepšajo dan
Čeprav ima enega vnuka v ZDA in drugega v Nemčiji, je Jolandina družina tudi doma precej velika. Njena vnukinja živi v Sloveniji in ima dva sinova, ki sta stara šest let. Z njima je povezava še posebej živahna, saj jo pogosto pokličeta kar sama.
»Ta dva sta pa živa,« pove s prikritim nasmehom. Včasih jo pokličeta po videu takoj po vrtcu, še preden slečeta bundo. »Babicaaaa, poglej, kaj sva delala danes!« ji zakličeta in ji v kamero kažeta risbice, plastelin, igrače ali nove superge, ki jih razkazujeta z navdušenjem, ki ga zmorejo samo otroci.
»Lepo je, ko jih vidiš v obraz, ne samo slišiš,« pove. Pri običajnem klicu je vedno pogrešala njihov izraz, živahnost, to, kako se smejita. Zdaj pa preko kamere vidi vse – od tega, kako mahata, do tega, kako se prepirata, kdo bo prvi govoril. Vnukinja ji pogosto pošlje še kakšen posnetek, če se med klepetom ne utegnejo vsega pokazati. Tako je prababica Jolanda vsak teden del njihovih malih dogodivščin, čeprav ni fizično ob njih.
Vikend v Puli – najljubši kotiček, ki ga čez leto pogreša
Jolanda ima v Puli majhen vikend, kamor se vrača že desetletja. Vsako leto tam preživi približno tri mesece, od junija do oktobra. »To je moj kraj,« pove brez razmišljanja. Tam je mir, tam pozna vsako ulico, in tam se počuti doma.
Ko je doma, Pulo hitro začne pogrešati. Takrat na vrsto pridejo sosedi, ki pa svoje vikende obiščejo tudi jeseni, in celo pozimi. Redno ji pošiljajo fotografije razgleda na morje, cvetja pred hišo ali popoldanske svetlobe, ki se preliva skozi krošnje. »Da mi malo skrajšajo čakanje,« pravi skoraj v šali, a se vidi, da ji te slike veliko pomenijo.
Ko prejme fotografijo, si jo skrbno shrani in jo večkrat pogleda. »Ni isto, kot biti tam, ampak je nekaj, kar te drži do naslednjega poletja.«
Ko se naučiš nekaj novega, se svet odpre
Jolanda prizna, da se ji je tehnologija na začetku zdela zapletena. »Toliko gumbov, pa ne veš, kam pritisniti,« pravi. A ko je videla, da ji telefon in tablica omogočata, da je lahko del življenja svojih vnukov in pravnukov, se je odločila, da se bo potrudila.
»Če so oni na drugem koncu sveta, jaz pa tukaj, je prav, da najdem način, da jih vidim,« pove preprosto. Danes ji videoklici in fotografije omogočajo tisto, česar včasih ni imela – občutek, da je blizu, tudi ko je daleč.