Zlata svetloba sončnih žarkov pronica skozi krošnjo in jo dela še bolj nežno, ženstveno. Pridih romantike. Rahel vetrc nežno zaziblje razkošje cvetov, da se usuje name biserna belina drobnih lističev, sijočih biserov. Zapeljiv vonj me ponese v večnost, brenčanje čebel in čmrljev očara s svojim šepetom. Vse polno jih je, hitijo, pravzaprav drvijo: gor, dol, sem, tja, od enega pestiča do drugega. Zamahi s krili, polnjenje trebuščkov. Bera bo bogata. Čarobno. V zahvalo z neskončno toplino srca pobožam hrapavo skorjo drevesnega debla in prosim za dobro letino. »Drage češnje, čakam vas, pričakujem, srčno želim.«
Češnja. Kraljevski sadež s posebnim prostorom v mojem srcu. Polna košara temno rdečih hrustavk, rahlo vlažnih od jutranje rose. Svežih, mrzlih, bleščečih v prebujajočem se soncu. Sočnih. Omamna zapeljivost okusa, skorajda erotični pridih. Nebeško. Naj traja čim dlje, če ne večno …
O čem/kom pravzaprav pišem? O češnjah? Morda o sebi? Ali o obeh? Kdo ve ... Neko pomlad me bo pot zanesla na Japonsko. Da se v razkošju češnjevih gajev zlijem z rožnatimi in belimi odtenki cvetov ter počastim Princeso v sebi. Dam krila starodavnim spominom, ki živijo.
Dotlej pa naj o čarobnosti češnjevih cvetov spregovori še pesem Karla Destovnika Kajuha:
»Samo en cvet, en češnjev cvet,
dehteč in bel
odlomi, Moja draga!
Ne bom ga za klobuk pripel,
ne bom ga v gumbnico si del,
odlomi ga, odlomi, draga!
Jaz bom ljudem poslal ta cvet,
vsakomur, ki na križ pripet
trpi v pomladi tej …
In glej, ta drobni češnjev cvet
bo v njih izbrisal malodušja sled
in spet razžaril tožni jim pogled.
Samo en bel, en češnjev cvet
odlomi, Moja draga,
saj veš, kako vsak tak pozdrav
človeku za rešetkami pomaga.«