Marko Finec je že 14 let stanovalec ljubljanskega Doma starejših občanov Bežigrad.
»Tu sem od svojega 73. leta, prišel sem 13. decembra, torej je te dni poteklo natanko 14 let. Sem sem prišel v svojem nič kaj dobrem življenjskem obdobju in zdravstveno v precej slabem stanju. Nikomur nisem hotel biti v nadlego. Z ženo sva se po desetletjih skupnega življenja razšla, prestal sem operacijo prostate, na nogi sem imel zaradi sladkorne bolezni trombozo, grozilo je, da mi jo bodo odrezali.
Prepričan sem, da se imam le skrbni negi tukajšnje medicinske sestre zahvaliti, da mi je rešila nogo. Zdaj malce šepam, a sem dobro, še pred nekaj leti sem vozil kolo in rad križaril po mestnih ulicah. Zdaj me že kar nekaj časa ni bilo v mestu, se bom moral enkrat odpeljati – tokrat raje z avtobusom – v center, da vidim, kaj je novega. Me prav zanima, kako izgleda gradnja nove železniške postaje, o kateri prebiram v časopisju,« se je hitro razgovoril, potem ko sem mu na njegovo hudomušno vprašanje, ali bo kaj bolelo, ko se bova pogovarjala, zagotovil, da zagotovo ne. Da se bova raje posmejala ob spominih na lepe doživljaje iz njegovega življenja.
Preberite tudi: Dostojno staranje: med željo po domu in realnostjo domov za starejše
Križkraž po spominih nekdanjega klišegrafa
Rojen je bil 26. novembra 1938 v »Rdeči hiši«, kot so zaradi barve fasade takrat Ljubljančani poimenovali staro mestno porodnišnico. Najprej so živeli na Livarski ulici, današnji Džamijski, potem so jih oblasti po drugi svetovni vojni preselile v Kolizej, ko se je poročil, pa sta dobila družbeno stanovanje na Miklošičevi.
Odraščajoča leta je preživel večinoma z materjo in sestro, saj je bil oče kar nekaj časa politični zapornik, nato pa je kmalu umrl. Po nižji gimnaziji, ki je bila formalno srednja šola in je trajala štiri leta, po današnjih pojmih pa je bila vsebinsko najbližja zadnjim razredom osnovne šole, se je zaposlil v tiskarni – in tam ostal vso delovno dobo. »Začel sem kot klišegraf, danes digitalni generaciji neznan poklic. Takrat so v tiskarni svinčene črke zlagali v besede in stavke še ročno na tiskovno kovinsko ploščo (kliše ali tiskovna matrica, opomba V. K.) z reliefno izjedkanim motivom – fotografijo, ki sem jo obdeloval kar nekaj ur, zlasti potem, ko je (25. decembra 1995, opomba V. K.) Nedeljski dnevnik izšel v barvah,« se razgovori o svoji poklicni poti.
V službi je z leti izkušenj napredoval do šefa oddelka in kasneje še tehnologa. Predčasno je moral v pokoj ob stečaju tiskarne, manjkajoče mesece pa je nadoknadil z odkupom časa iz obdobja obveznega služenja vojaškega roka. »Naslednjih nekaj let mi je na tekoči račun tu in tam padel še kakšen denar, ki ga je stečajni upravitelj po prodaji opreme tiskarne in stavbe nekdanjim zaposlenim priskrbel iz stečajne mase. Med stečajnim procesom so me poklicali tudi popisat premoženje tiskarne, kar so mi solidno plačali. Ja, takrat so bili še nekoliko bolj pošteni časi,« doda z zadržanim nasmehom.
Cerar je zagnano telovadil, jaz pa …
V mlajših letih je rad igral odbojko in šahiral. Leta 1961 je z leto dni mlajšim Mirom Cerarjem – našim legendarnim telovadcem, kasneje večletnim svetovnim in olimpijskim prvakom na konju z ročaji in bradlji – telovadil v Narodnem domu, v telovadnici, ki je bila tedaj v pritličju dela današnje Narodne galerije.
»Cerar je bil zagnan telovadec, jaz pa sem delal le toliko, kot je bilo treba. Sem se pa zato bolj oziral naokrog po telovadnici in opazil dekle, s katero sem se leto kasneje poročil,« se tokrat s širokim nasmehom spominja tistih daljnih časov.
»Imava sina in hčer, seveda oba že pošteno v zrelih letih. Družimo se, ko prideta na obisk, pa ob praznikih in skupnih kosilih. Sin je tudi moj računovodja in poskrbi, da je vse tekoče plačano in da imam za žepnino.«
Dajmo sistemu dolgotrajne oskrbe čas, da se razvije
Pa pokojnina zadostuje za pokritje vseh stroškov, me je zanimalo ob aktualnih dogajanjih okoli dolgotrajne oskrbe, ki bo marsikomu olajšala breme osebnega proračuna oziroma zmanjšala stroške bivanja v domovih za starejše in oskrbe na domu.
»Imam pokojnino, ki zadostuje za vse moje potrebe in pokrije vse stroške, tako da moja oskrba ne obremenjuje nikogar. Seveda sem se prijavil v sistem dolgotrajne oskrbe, vendar menim, da zame ne bo bistvene razlike. Podpisal bom osebni načrt oskrbe, verjetno pa bom moral kaj doplačati, saj sem – ker zase lahko skrbim samostojno – zaradi noge v prvem razredu invalidnosti, ki mi določa le 20 ur telovadbe. To mi je premalo, zato bom pač doplačal. Moram kar precej razgibavati nogo, da lahko kolikor toliko normalno hodim. Rad se veliko sprehajam.
Dolgotrajna oskrba pa bo bolj prav prišla tistim, ki imajo majhno pokojnino. Malce sem zadržan do te novosti, saj ne vem točno, kaj bo prinesla. Obiskali so nas sicer ljudje iz pristojnega ministrstva in nam nekaj razlagali, a je za njimi ostalo kar nekaj nejasnosti, pa tudi nisem vsega najbolje razumel. Ne bi želel biti preveč kritičen – dajmo sistemu čas, pa bomo videli, kako se bo vse skupaj razvilo,« me je bolj na kratko odpravil ob vprašanju.
Preberite tudi: Ne glede na spremembe nam je v ospredju vedno človek
Jutro začne s telovadbo
Zanimalo me je, kako poteka njegov običajni dan. Le nekaj korakov od svoje »dnevne sobe«, kot imenuje prostor s knjigami, klubsko mizico in nišo za kuhanje kave, čaja ter shrambo piškotov, ima svojo sobico, kjer ima tudi računalnik, ki je, kot pravi, zelo priročen za krajšanje časa. Na njem spremlja dogajanje po svetu, igra šah, piše dnevnik in članke za hišno glasilo, ki ga pomaga urejati.
Po jutranji vodeni telovadbi in zajtrku v »dnevni sobi« skuha kavo še za nekaj manj gibčnih sostanovalcev in jim jo dostavi po sobah. Pokramljajo, povpraša jih, ali kaj potrebujejo iz trgovine, nato pa se čez dan z nahrbtnikom odpravi v bližnjo trgovino in jim prinese naročeno.
Foto: Vlado Kadunec
V jutranjih urah se zbere tudi njegov vsakodnevni bralni krožek. »Srebamo kavo ali čaj, se posladkamo s kakšnim piškotom, jaz pa jim iz časopisov prebiram dnevne novice in dogajanja – tudi čenčarije iz sveta slavnih, seveda – ki jih potem še malo predebatiramo,« pove ravno v trenutku, ko mi na prt klubske mizice pade delček piškota in na njem pusti sled čokoladnega preliva.
»Nič hudega,« reče Marko. »To bodo uredili v naši pralnici. Poskrbljeno je tudi za ta del oskrbe: vsak konec tedna pripravim oblačila za pranje, pridejo ponje in mi jih čez kakšen dan vrnejo lepo dišeča,« je zadovoljen.
Preberite tudi: V kavarni doma za starejše premagujejo samoto starosti
Življenje v domu je pestro, vedno se kaj dogaja
Pa knjige, ki ga obkrožajo, tudi berete, me je še zanimalo. »O, ja, seveda. Tu so na razpolago vsem. Police se polnijo s prihodom novih stanovalcev, ki jih prinesejo od doma. V drugi sobi imamo še eno manjšo knjižnico, kjer v sodelovanju s Knjižnico Bežigrad približno na pol leta zamenjamo 50 knjig, tako da imamo vedno na voljo sveže in raznovrstno branje. Tu izposoja poteka po knjižničnih pravilih – beležimo datum izposoje in vrnitve,« razlaga nenehno aktivni in povsod prisotni 87-letni Marko Finec.
V domu ni nikoli dolgčas. Vedno se kaj dogaja: v dopoldanskem času potekajo razne delavnice in delovne terapije, praznujejo rojstne dneve, večkrat pridejo na obisk pevci ali ansambli, tudi zaplešejo. Obiskali so jih tudi z Radia 1 – voditelj Denis Avdić s svojo ekipo jih je povabil na kosilo, nato pa so še malo zaplesali ob njihovem programu.
Popoldneve vsak preživlja po svoje: druži se z drugimi sostanovalci – ali pa tudi ne. Bere knjige, igra karte, gre na sprehod, na obisk ali v telovadnico »gonit« kolo. Tako Marko Finec opisuje življenjski utrip v Domu starejših občanov Bežigrad, ki je že 14 let njegov in, kot sem občutil, očiten in prijeten dom.
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.