Čeprav imajo ličinke na trebuščkih še nekaj zalog rumenjaka, s katerim bi lahko preživele še nekaj časa, so jim že začeli dajati hrano. V petek so najstarejšim in največjim ličinkam ponudili pojedino – slastne črvičke, bolj natančno štiri, za vsako ribico po enega. V soboto zjutraj je razveselilo, da je v posodi ostal samo še eden. Posnetek IR-kamere je potrdil to, kar so s tolikšno nestrpnostjo pričakovali, in razblinil bojazen, da ličinke morda ne bodo zmogle jesti. Vendar to ni bil enkraten napad lakote: tudi danes so si ribice privoščile malico. Torej, zmajčki že jedo. Hrana nekatere sprva zmede, nekatere se je celo malo bojijo in pred njo pobegnejo. Ko pa na koncu ličinke kot strašni zmaji sunkovito pohlastajo plen, so več kot zadovoljni in srečni, sporočajo iz Postojnske jame.
Predsednik uprave Postojnske jame Marjan Batagelj vedno poudarja, da »jama ve«. Ve, kdaj in kaj potrebuje, koliko lahko prenese in česa ne mara. Zato je toliko bolj zanimivo, da je bila prva »jamska pojedina« 16. 7. 2016, prav na dan, ko je Batagelj praznoval 6. obletnico nakupa podjetja Postojnska jama in prevzema upravljanja naše najstarejše turistične jame, ki na vrhuncu letošnje sezone znova beleži izjemno število obiskovalcev. In medtem ko so obiskovalci polnili jamo, so mali zmajčki očitno jedli tudi v čast hotelu Jama, ki je pred 45 leti prav 16. 7. 1971 prvič odprl svoja vrata.
Tudi 13. in 14. 7. 2016 sta datuma, ki se bosta zapisala v zgodovinsko knjigo človeških ribic in jame. S tema datumoma in še zadnjima izleženima ličinkama se je končalo izleganje človeških ribic. V sredo se je po nekaj dneh »mencanja« končno izlegel »Počasne«. Ta ličinka je namreč precej dni lezla iz ovojnice in se nato pomaknila spet vanjo, kot da bi si vzela čas za premislek, ali je zunaj »vse v redu«. Naslednji dan se je izlegla še zadnja, ki so jo poimenovali Jojo, saj je dobesedno visela s kamna na tanki nitki in se zibala. Zanimivo je, da sta tudi zadnji ličinki po velikosti in razvoju že zelo podobni preostalim, ki so se izlegle dosti pred njima. Torej lahko sklepajo, da so »prekoračile rok« in se v ovojnici razvijale, kot da bi bile že zunaj nje.
Od prvotno izleženih 64 jajčec imajo zdaj 22 mladih ličink, vse so v jamskem laboratoriju, ki je sprva deloval kot improvizirano nadzorovano okolje za jajčeca, ki so jih morali umakniti od okuženih jajčec. Iz tega je počasi nastajal pravi laboratorij, prilagojen potrebam naših ličink in biologov. Tam jih ne samo preučujejo, ampak se od njih tudi učijo. Ker vedo, da je naravno okolje najboljše, so eni od ličink v posodo namestili petrijevko z blatom iz enega redkih neoporečnih delov reke Pivke. Ličinki ni prijalo samo blato, po katerem se zdaj kobaca in skriva, ampak ji je ustrezala tudi petrijevka, pod katero je zlezla. Ker se človeške ribice zaradi občutka varnosti rade stiskajo ob kamne, so tudi drugim začeli nameščati sterilna steklena skrivališča.
Čeprav so ličinke s prehranjevanjem pokazale, da gre njihov razvoj v pravi smeri, še vedno ni časa za oddih. Treba je počakati, da začnejo jesti vse ličinke. Tako bodo vedeli, koliko ribic se bo razvijalo naprej. Prav tako pa morajo že zdaj premišljeno in pametno načrtovati vse nadaljnje korake in skrb za ličinke, tudi ko bodo postale mladiči. Kot pri otrocih se skrb za naše ličinke ni končala, ko so se izlegle, ampak se je šele začela. Čeprav nas je izguba vsakega jajčeca užalostila, nam gre po vseh dostopnih podatkih zelo dobro. Statistika – to vemo – marsikdaj ne govori v prid ribicam. Tudi v prihodnje bodo vse svoje napore in trud vlagali predvsem v njihovo dobrobit, še sporočajo iz Postojnske jame.