O prvem je pisal znani dobrotnik iz Maribora, Boris Krabonja, sicer učitelj na eni od tamkajšnjih srednjih šol. Njegova izkušnja meji že na znanstveno fantastiko. Če Boris ne bi bil verodostojen mož, bi dala roko v ogenj, da zgodba, ki jo je zapisal na facebooku ni resnična. Pripoveduje o upokojenki, ki prejema samo 313 evrov pokojnine. Zaradi dolga Zavarovalnici Maribor v višini 1679,36 evrov (banka je bila pripravljena odpisati obresti in ostale stroške pri kreditu, ki ga je najela), ji je grozilo, da bo ostala brez svojega doma. A se je Boris na banki dogovoril, da se to ne bo zgodilo, če bodo prostovoljci zbrali dovolj denarja in poplačali dolg. To so tudi naredili. V petek, 25. marca, ob 9 uri zjutraj, je bila upokojenka na sestanku na Zavarovalnici Maribor, kjer so ji potrdili, da je dolg poplačan in stvar urejena. Odšla je domov, presrečna in hvaležna anonimnim dobrotnikom, ki so ji priskočili na pomoč. A ne za dolgo. Okoli 14.30 ure so Borisa Krabonjo klicali iz Zavarovalnice in mu povedali, da je stanovanje sodišče vseeno – prodalo! Zaradi 1679,36 evrov je uboga ženska postala- brezdomka! Boris sedaj na facebooku poziva k uporu zoper socialni genocid, a močno dvomim, da mu bo uspelo! Mafija, ki Slovenijo drži v svojih krempljih se je, kot kaže, zarila že v vse pore naše družbe in nemogoče ji je uteči, če ji pademo v kremplje!
Si predstavljate, koliko starejših živi med nami, ki imajo komaj za sproti? Ki živijo iz rok v usta? Ob prvi najmanjši nepazljivosti se lahko zgodi kaj podobnega…Hijen, ki prežijo na naše napačne korake, je iz dneva v dan več….
*
Pritrdili mi boste, če zapišem, da so trenutki, ko prijokajo na svet vnuki najlepši in najbolj osrečujoči. Takrat se nam zdi, da je nebo še bolj modro kot sicer, da je sonce še bolj svetlo in toplo, da ptice, ki žvrgolijo zunaj, na vrtu, s svojim petjem božajo le naše od sreče prekipevajoče srce. Spremljamo otrokove prve korake, se raznežimo, ko prvič slišimo babi in dedi, nič nimamo proti, ko se vnuki znajdejo v našem varstvu, ko z njimi delimo pravljice, izkušnje in vsakdanje zgodbe. Ponosni smo, ko znajo v roke prijeti grablje, zaigrati na klavir, zapeti pesem, ko zmagujejo na atletskih tekmovanjih in še kje.
Na topli peči se v dolgih, zimskih večerih stisnejo v naš objem in četudi nimamo pri roki drugega kot jabolčne krhlje, se nam zdi, da se je čas ustavil in da je skromna hiša (dnevna soba) kljub temu napolnjena z ljubeznijo. Nimamo denarja, da bi vnukom omogočili potovanja na konec sveta, a jim lahko damo marsikaj drugega: z nami prehodijo bližnjo in daljno okolico, na kolesu prekolesarimo kilometre in kilometre. Na dvorišču igramo košarko, skupaj nabiramo regrat, preizkušamo kuharske recepte.
Otrok, ki ga umazanije tega sveta še ni pokvarila, nas iskreno čuti, obenem pa vidi v srce in ne opazi, da so dlani zgarane, da so v laseh srebrne niti in da je na obrazu več gub, kot bi si jih želeli. Vnuki imajo dedka in babico za svoje ''druge starše'' in četudi mora mamica oditi na daljše službeno potovanje, se malček, ki ji maha v pozdrav iz varnega babičinega naročja, ne bo jokal za njo.
Predstavljate si, da se potem zgodi, da se mamica in očka ne vrneta več domov. Da ostanete z vnukom sami. Da ste v najbolj tragičnih trenutkih svojega življenja, ko mislite, da se vam bo zaradi silne bolečine, v katero se je ujela vaša duša, zmešalo od vsega hudega, vseeno dovolj močni in pogumni, da se poberete in si rečete- zmorem, hočem, bom! Obljubite si, da boste poskrbeli za vnuke, da jim boste nudili vse, kar lahko! Zakaj pa ne, saj ste pri močeh, polni energije, vsako jutro pretečete deset kilometrov, na odru, ko vaša skupina pleše orientalske plese, pa neizmerno uživate.
Vsak dan po malo se pogovarjate z malčki, skozi zgodbe jim skušate dopovedati, kaj se je zgodilo z mamico in očkom. Ker imajo vnuki radi tudi vas, ker se ob vas počutijo varne, strašno resnico sprejmejo veliko lažje, kot bi jo sicer.
In potem se- kot strela z jasnega- zgodi tisto, kar se nikoli ne bi smelo.
Veste, državni uradniki sovražijo srečne, razumne ljudi. Če državljani poskušajo zlesti na zeleno vejo sami- brez njih, je to zanje največji greh.
''V paragrafih in zakonih piše, da smo mi tisti, ki smo oblast. In imamo oblast tudi nad državljani. Nad otroki pa sploh!'' bentijo v svojih svetlečih pisarnah, iz katerih se zlepa ne vidi, kaj se dogaja v naših domovih.
Sadistično, zlobno, brezčutno in brez manire – da se ve, kdo je tukaj gospodar- ukradejo vaše vnuke iz vrtca in jih- nemočne- odpeljejo neznano kam.
Še divja žival ni tako kruta, kot je lahko samopašni človek, ki nima srca.
Četudi se zganejo novinarji, ki se jih dotaknejo vaše solze, ne pomaga. Še zloba je bolj sočutna, kot je sočuten uradnik, ki se kot pijanec plota drži črke zakona!
*
Prijazno sončno popoldne je danes. Moji vnuki so legli k popoldanskemu počitku, a meni ni do njega.
Ves čas mislim na ubogo babico in ubogega dedka, ki so jima ukradli vnuka in ju odpeljali neznano kam. Ne morem si niti misliti, da bi lahko bila na njunem mestu.
Bi kričala, zmerjala, jokala, bi poklicala na pomoč angele, ki bi mi pomagali zagrabiti brezčutneže in jih kaznovati v eni sami želji, da tega, kar so storili, ne bi nikoli več ponovili?
Ne vem. Mislim pa, da tiho ne bi bila. Ne bi! Ne bi! Jaz že ne! Nikoli.
Nikoli.
Borila bi se za vnuke in brigalo bi me, je ta boj v skladu z našimi izprijenimi in nečloveškimi zakoni ali ne.
Morda bi me potem, če bi bila komu v napoto, odvlekli na Nevrološko in me priklopili na kalij. Bogve, v naši državi je vse mogoče. Tudi reprize že videnega in že storjenega.
Dragi babice in dedki, ne slepite se, da ste varni, da se vam kakšna podobna zgodba, kot jo te dni podoživljamo v Velenju in Slovenj Gradcu ne more zgoditi tudi nam.
Lahko se. Ker še zdaleč ne bi bilo prvič! Upam, da še niste pozabili na ''koriško deklico''? Pa na deklico iz Prekmurja, ki so jo kruto, brezobzirno in nečloveško iztrgali iz materinih rok zato, ker je sodišče veleumno sklenilo, da se bo deklici bolje godilo pri očetu. Škofjeloški CSD je decembra 2013 presodil, da mlada starša zaradi '''izkrivljenega in patološkega verskega prepričanja'' otrokom nista sposobna zagotavljati ustreznega psihofizičnega razvoja in čustvene opore. Otroke je CSD celo dal v rejo v tri različne rejniške družine.
Še in še bi lahko naštevala.
V tej državi se nam lahko zgodi malodane vse. Nikjer, niti znotraj doma nismo varni pred njo!