Pogosto pravimo, da sta pričakovanje in priprava na praznike mnogo bolj vznemirljiva kot prazniki sami. Pa res, odkar sem upokojena, se vse bolj strinjam s to mislijo. Ko sem še delala - bila sem prosvetarka - je bilo vse nekako drugače. Otroci so bili vznemirjeni vse od začetka decembra. Miklavž, Božiček, dedek Mraz so jih polno zaposlili v zadnjem mesecu leta. To me je vedno znova metalo iz tira, ker ni bilo potrebne vneme za pouk, ker je delo trpelo, ker sta tudi sinova doma težila in se je december vlekel kot jara kača. Preveč smo skomercializirali vse to decembrsko dogajanje, kajne? V bistvu se cirkus začne že novembra, ko trgovine zableščijo v siju kitajske plastike, igrač in vsega, kar daje slutiti prihod božiča in novega leta.
Otrokom vlivamo ali celo vsiljujemo misel, da decembra nič ni nemogoče, da lahko s pritiskom na starše (in stare starše) uresničijo vse svoje želje. Zdi se, da v družinah res ni postavljenih nobenih razumnih meja. To me je motilo mnogo let. Ko so se osnovnošolci po praznikih vračali v šolske klopi in razkazovali darila, ki so jih prejeli – pogosto so bile to res drage stvari znanih blagovnih znamk – me je stiskalo pri srcu, saj je bilo tako, kot da gre za šopirjenje z bogastvom, ki si ga preštevilni seveda niso mogli niti približno privoščiti, niti midva z možem ne, čeprav najini prihodki takrat niso bili majhni. Moja otroka sta pogosto zavistno opazovala sošolce, ki so imeli precej več kot onadva. Tu noben nauk, dobronamerna beseda ne zaleže kaj dosti, to menda vsi vemo. Dokler otrok ne razume, ne dojame, ga pač grizlja zavist.
V mojih otroških letih je prihajal decembra le zelo skromen Miklavž, ki je vtaknil v čevlje kvečjemu kakšno pomarančo, vrečko bonbonov, suhe fige – in to je bilo to. Potem je na silvestrovo prišel dedek Mraz, ki se tudi ni razmetaval z dobrotami in običajno ni upošteval želja, zapisanih v pismih ali izrečenih z veliko mero skromnosti, saj smo bili vzgojeni res skromno in se znali veseliti majhnih daril. Spomnim se, da sta mama in oče vedno že naprej omenila, naj ne pričakujemo preveč, ker ni denarja in ker so prazniki lepi, topli, srečni lahko tudi brez blišča in obdarovanja. To mi je ostalo, čeprav priznam, da me iz leta v leto, kakor prihajajo vnuki na svet, vse bolj mika nakupovati zanje, čeprav vem, da ni pametno, saj otroci ne potrebujejo vse te krame, s katero jih zasipamo pred prazniki, ob rojstnih dnevih in še vmes! Je pa nalezljivo – z reklamo nas zastruplja televizija, nakupovalna središča s svojimi reklamnimi letaki, še po mobilnikih te bombardirajo z obvestilih o ugodnih nakupih. Ko prekladam po hiši vse te pisane reklamne letake, me pogosto stisne v želodcu ob misli, koliko lepih knjig bi lahko natisnili, koliko slikanic ali učbenikov in jih podarili otrokom. Tako pa prelistam in zavržem – a ni to greh? Če hočem jaz izdati knjigo, si moram pošteno obrusiti pete, da najdem založnika, iz trgovskih centrov pa gre dnevno na tone papirja v nič. Mar bi vsak veliki trgovec pred prazniki sklenil dogovor s katerim od številnih slovenskih mladinskih pisateljev in mu izdal knjigo pa jo razdelil otrokom! To bi bila gesta, vredna spoštovanja.
Odkar sem upokojena, gledam na december z drugega zornega kota. Z možem preživljava mirne dneve v majhnem mestu, kjer ni nakupovalne mrzlice kot denimo v Mariboru ali Ljubljani. Ob večerih se sprehodiva po parku, ki je lepo okrašen, pa do Božične dežele s stojnicami, ki oživijo le ob vikendih, v trgovske centre hodiva le zaradi tedenskih nakupov in to brez hitenja in brez dolgih seznamov. December je tudi v našem kraju prepoln kulturnih prireditev, ki nas zvabijo na plano. Obožujem nastope pevskih zborov, zelo ljube so mi stare božične pesmi, ki najlepše zvenijo v naši cerkvi svete Katarine. Rada izdelujem praznične aranžmaje, pripravim svečano namizno dekoracijo, kaj spečem, izdelam božične in novoletne voščilnice (na računalniku seveda), se več družim s prijateljicami in sestrama, z materjo … tako da poteka vse skupaj bolj poduhovljeno, doživljajsko, manj dam na materialno plat. Upokojenci vsako leto pripravimo tudi skupno predpraznično srečanje z bogatim kulturnim programom, kjer si povemo kaj spodbudnega, se vedro poslovimo od iztekajočega se leta in seveda zapojemo ter zaplešemo. Rada prebiram praznične pesmi ali prozo, pogosto tudi sama kaj napišem … Res se mi zdi to pričakovanje mnogo bolj vznemirljivo, v določenih trenutkih celo bolj svečano, kot bodo sami praznični dnevi, ko se zgrne v hišo mladež s svojo glasnostjo, hrupom, nestrpnim nemirom … ko moram tekati po hiši, skrbeti za praznične obroke, za vnuke, ki imajo seveda svoje želje in pričakovanja. Vedno sem imela v mislih, da mora minevati december v znamenju družine, domačnosti, druženja z najbližjimi in tega smo se držali, ko sta bila sinova še majhna. Zdaj pa se mi zdi, da je vse drugače. Mladi bi šli na zabave, kam ven iz hiše, otroke/vnuke odložijo in hitijo veseljačit. Duh praznikov se je izgubil bogve kam. Ali se mi samo zdi?
Tako rada jih imam, sinova, snahi, vnuke, ni vprašanje … Seveda storim zanje vse, kar je v moji moči, da bi imeli te dni prijetne trenutke in res lepe praznike. Potem pomislim, da se morebiti z možem preveč razdajava in nama ne ostane dovolj energije, da bi se posvetila drug drugemu. Pa bi morala! Saj so odrasli, samostojni, lahko poskrbijo zase – tudi brez naju. Rešitev je odpotovati! Res – odpotovala bova kam za tri – štiri dni, samo midva in mislim, da bodo to trenutki čarobnega miru v dvoje!