Kljub krizi, ki jo doživljamo pri nas in ki je nekoliko potrla, užalostila in osiromašila nemara že prav vsakega poštenega državljana, se še vedno najdejo ljudje, ki zviška gledajo na druge. Pa čeprav so v istem kupu tistega, kar počnemo na stranišču prav vsi, bogati in revni.
Zadnjič sem ženi kupoval nogavice za najino obletnico poroke. Vedno jo zebe v noge, denarja za kaj večjega ni več. Tudi nogavice bodo dosegle nasmešek na obrazu. Vstopil sem v manjšo trgovino, kjer je pult podpirala mlada gospodična in naveličano žvečila žvečilnega, strmela tja v tri dni in nasploh nič ni bila videti zadovoljna, ker ima službo.
Zbiral sem nogavice, ko je vstopila starejša ženička. Na prvi pogled urejena, videlo pa se je, da nima za drag krznen plašč.
Prodajalka je naveličano pristopila, jo premerila od nog do glave in nejevoljno vprašala, kaj želi.
»Potrebujem spodnje majice. Če imate kaj bombažnega zame,« je pričela gospa.
»Nimamo spodnjega perila,« je odvrnila prodajalka. Prav lahko bi si jo predstavljal, kako ovija žvečilni okrog prsta.
»Če sem pa lansko leto tu kupila dve,« je bila začudena gospa.
»Zmotili ste se, v tej trgovini že ne,« se ni dala.
Gospa je začudeno pogledala okrog sebe, nato pa zapustila trgovino še preden je lahko opazila prodajalkino zavijanje z očmi.
Vzel sem par nogavic, jih odnesel do pulta in dejal: »Tole bom vzel. Tele nogavice, ki jih nimate in ki sem jih našel polico pod ženskimi spodnjimi majicami. Ki pa jih tudi nimate!«
»Mislite, da ima dovolj denarja za naše spodnje perilo?« je zaničevalno prhnila vame.
»Mislite, mlada gospodična, da bo na tak način trgovina še dolgo obratovala?«
»Briga me, saj ni moja!«
Saj sem povedal vse, kajne?
Z ženo sva kupovala kaminsko peč. Oziroma, sva si jih bolj ogledovala, saj je to kar precejšen zalogaj za povprečnega in poštenega državljana te državice.
V veliki, znani trgovini, kjer prodajajo tehniko, je bilo kar nekaj razstavljenih. Tudi cene so si bile zelo različne. Nekatere tako drage, da so najbrž drva nacepile in jih zakurile kar same. Spet druge pa smešno poceni, da je človek podvomil, če sploh grejejo.
Tudi tu se je prodajalec zdolgočaseno naslanjal na pult. No ja, vsaj bil je tam in ne tako, kot v neki drugi trgovini pri nas, kjer so prodajalci očitno plačani po tem, kako spretno bežijo pred strankami, jih ignorirajo ali odpravljajo tako, da jim svetujejo, naj poiščejo drugega prodajalca, ker sami o zadevi, ki nas zanima, ne vedo kaj dosti.
Stopil sem do njega in ga povprašal o kaminskih pečeh. Ponudil mi je katalog, mi razložil, kar me je zanimalo. Prijazen je bil, nič ne rečem, nato sem s prstom pokazal na kaminsko peč, ki je imela smešno nizko ceno: »Pa tale?«
Zasmejal se je na vsa usta: »To je navadno sranje! Zadnjič je nek gospod kupil to. Vsi smo se smejali na njegov račun. Me prav zanima, kako se bo grel s tem!«
Nič nisem odgovoril. Z ženo sva se spogledala in odšla. Bil pa sem šokiran nad prodajalčevo reakcijo. Nek gospod je kupil najcenejšo možno kaminsko peč, s katero je upal, da se bo čez zimo grel. In kaj je tukaj sploh lahko smešnega? To, da je vrgel stran denar? To, da si dražje ne more privoščiti? To, da ga bo kljub nakupu pozimi zeblo?
Prav nič smešnega nisem našel. Možak, čeprav ga nisem niti videl, se mi je zasmilil. Prodajalec pa tudi. Dobro namreč vem, da petek in »svetek« stoji za tistim pultom. Njegovemu delodajalcu je figo mar, če je nedelja ali praznični dan. Njegova plača, če je mesečno na računu, pa je tako smešno nizka, da se človek lahko zjoka. Zakaj, torej takšna reakcija prodajalca?
Se še premalo zavedamo krize? Se še premalo zavedamo, da smo odvisni drug od drugega? Da mi, sami, krojimo svojo usodo? Da si lahko le mi, sami pomagamo?
Bodimo in ostanimo ljudje, kljub krizi, kljub pomanjkanju, ki nas vse počasi dela razdražljive in depresivne. Nikar pa se ne norčujmo iz ljudi, ki imajo ravno toliko ali pa še manj, kakor mi. Ne poznamo njihovih zgodb, lahko so le pošteni državljani, ki se jih drži smola.