A je žal tako, da so želje eno, realno življenje pa drugo. Tudi v kulturi vladajo podobne ravni in podravni kot v glasbi. Na eni strani so to vrhunski koncerti v Filharmoniji ali v CD, na drugi strani pa so gasilske veselice. Tisti, ki obiskujejo prve, gledajo zviška na druge- in obratno.
Že v osnovni šoli in to prej, preden se otroci sploh odločijo, bi ljubili slovenske pesnike in pisatelje ali ne, jim vtepejo v glavo, kateri so tako imenovani ''veliki in pomembni'' in kateri si tega naziva niti v sanjah ne zaslužijo. A to ni vsa pokora, ki so jo deležni kratkohlačniki. S pomočjo učnih načrtov potem učitelji sistematično, strastno in zagrizeno v otrocih maličijo sleherno željo po branju domačih literatov. Prej, preden se mladež vpiše v srednje šole, dobijo do vsega, kar je slovenskega, tako močan odpor, da brez slabe vesti – na takšnih in drugačnih lestvicah – uvrstijo pouk slovenskega jezika med najbolj osovražene in najbolj nepriljubljene. Nordijski ministrski svet je leta 2000 izvedel raziskavo na Švedskem, Danskem, Norveškem, Finskem in na Islandiji. V raziskavi so povprašali, kateri so najpomembnejši šolski predmeti. Ne boste verjeli: prvi trije v nordijskem povprečju so bili: materni jezik, Angleščina in matematika. Zanimivo, anede, pa nihče od njih ne praznuje kulture kot državni praznik!
Metoda H., ki že vrsto let živi na Finskem, pravi, da so pač drugačni, predvsem pa bolj strpni tudi na kulturnem področju. Noben Finec ne bo vihal nosu, če medijsko pomembne osebnosti na vprašanje, kdo je zanje najpomembnejši finski književnik, ne bodo odgovorili, da je to Arto Tapio Paasilinna. Ali pa recimo Esko Jorma Johannes Valtaoja. Si predstavljate, da kakšen naš Francelj na podobno vprašanje ne odgovori, da najraje bere Prešerna, Cankarja, morda tudi Pavčka? Si predstavljate, da bi tak Francelj morda dodal, da v gledališče ne hodi, na koncerte tudi ne, rad pa posluša Henčke, Slake in bere Mileno Miklavčič? Križali bi ga! Pa ne le vsemogočna, vase zagledana kulturna srenja, tudi mediji!
Kulturo, ki je lahko zelo občutljiva in tudi zelo intimna, je treba živeti vseh 365 dni v letu, ne le doma, med štirimi stenami, tudi sicer. Včasih bi bilo dobro, če bi se- enkrat že- znebili sebičnosti, ki jo radi vsiljujemo: to, kar delam jaz, je kulturno, to, kar počneš ti, pa ni.
Rečeno drugače: tisti, ki berete Cankarja in Prešerna in še druge po spisku, ki sem ga določil jaz, nekaj prispevate h kulturi, vi, ki te sezname zahrbtno ignorirate, ste pa nekulturni kmetavzarji. Prosto po Svetlani Makarovičevi: “Bolj, kot jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.''
Ja, ja, prav imate: Slovenci ne bi bili Slovenci če tudi v kulturi ne bi ustvarili prvorazrednosti in drugorazrednosti.
Spomnimo se samo Avsenika, ki je glas o slovenski glasbeni kulturi raznesel po vsem svetu! Doma pa je bil frdaman, ker je po mnenju elite sodil v manjvredno drugorazrednost, zato mu tudi niso nikoli podelili Prešernove nagrade. Kljub temu, da je bil zanjo vsaj trikrat predlagan.
Sram nas je lahko ob tem - in to zelo globoko- kar smo lansko leto počeli s pesnikom Francetom Balantičem, ki sodi med najboljše, ki jih imamo. Zakaj smo z njegovim imenom in pesniškim opusom počeli kot svinja z mehom?! In to na zelo nekulturni način? Veste odgovor? Jaz ga ne. A če zapišem, da verjetno zato, ker prvorazredni še zmeraj gledajo nanj kot na skrajno drugorazrednega, ne bom veliko udarila mimo.
Ne boste jezni, če vas opozorim še na kulturni dogodek, ki nas je osupnil že pred leti. Strašno dobro je ponazoril, kdo je lahko kdo v slovenski kulturi: ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo Svetlani Makarovič jo je ta na slovesni podelitvi 7. februarja 2000 – zavrnila. Zmotil jo je sonagrajenec, duhovnik Marko Ivan Rupnik, ki je bil nagrajen, ker je poslikal kapelo Odrešenikove matere v Vatikanu.
Po dobrih petnajstih letih od tistega neljubega, ksenofobnega in nekulturnega dne, lahko – hočeš, nočeš – priznamo, da Rupnika danes pozna ves svet, Svetlano pa izven domačih logov – komaj kdo.
V slovenskem kulturnem prostoru gre marsikaj, če že ne vse, še zmeraj po istem kopitu.
Še nekaj moram dodati: če smo Slovenci po tem, da dan kulture praznujemo kot državni praznik, znani po vsem svetu, bi morali tej izjemnosti prilagoditi tudi svojo srčno kulturo. Z njo smo, žal, prepogosto na psu in ob vsem, kar v vsakdanjem življenju počnemo drug drugemu, je težko razumeti, da se na dan kulture lahko tako samovšečno trkamo po prsih.