V moderni družbi delimo čas odraslega človeka na aktivni in na pasivni del. Aktivni del preživljamo, ko smo zaposleni. S svojim delom povečujemo družbeno blaginjo, plačujemo prispevke za socialno zavarovanje (pokojnina, zdravstveno zavarovanje) in smo skratka aktivni del družbe. Pasivni del življenja naj bi nastopil, ko se upokojimo. Takrat prenehamo z delom, za naše življenje pa je poskrbljeno, saj prejemamo državno pokojnino, ki smo si jo prislužili tekom aktivnega obdobja. Pokojnina torej pri nas (in tudi v Evropi) ni samo socialna kategorija, saj njene pravice izhajajo iz tega, koliko denarja smo prispevali v pokojninsko blagajno. Koliko pokojnine bomo dejansko prejeli, pa je odvisno še od marsičesa drugega, kot na primer: odmerna stopnja, čas, ko bomo prejeli prvo pokojnino itd. Urejen pokojninski sistem in skrb za starejše je tudi pomembna civilizacijska pridobitev Evrope.
Pa ni bilo vedno tako. Še nedolgo nazaj, ko je bilo prebivalstvo še pretežno kmečko, so ljudje delali, dokler so le lahko. Četudi so bili betežni in starejši, so še vedno lahko opravljali lažja opravila in bili za svojo družino koristni. Življenjska pot se je običajno končala takrat, ko človek ni več zmogel opravljati vsakodnevnih opravil. V njegovi starosti so zanj skrbeli mlajši člani družine. Tako živijo še marsikje po svetu, tudi v Evropi. Take skupnosti so zelo pogoste v Grčiji, na njihovih otokih, prav tako na Sardiniji. Ni torej presenečenje, da je Grčija po številu domov za upokojence na zadnjem mestu v Evropi. Grčija je tudi država, ki ima najmanjši delež javnih izdatkov (glede na bruto družbeni proizvod) za dolgotrajno oskrbo. Najvišje izdatke imajo Skandinavske države, na prvih mestih sta Norveška in Nizozemska. To ni povezano le z ekonomsko močjo države, temveč tudi s kulturo bivanja. V Skandinavskih državah je močno prisotna razkrojenost družin in individualizacija družbe, v nasprotju z Grčijo, kjer še vedno prevladuje tradicionalna družina.
Zanimivo pa je, da dolgoživost ni povezana le z ravnjo in ureditvijo socialno zdravstvene oskrbe starejših.
Grški otok Ikaria je na primer na svetovnem zemljevidu dolgoživih con, rečejo jim tudi modre cone (sem sodijo tudi prebivalci Sardinije, Okinave- otoka na Japonskem in Kostarike). V teh modrih conah je največje število nadpovprečno starih ljudi na število prebivalcev, zato Ikarii rečejo tudi otok stoletnikov. Tam je še vedno močno prisotna tradicionalna družina, ko vsi člani družine živijo v istem gospodinjstvu in si medsebojno pomagajo, vsak po svojih močeh. Prav tako vsi člani družine pri obedih sedijo za isto mizo.
V nasprotju s tem je moderni človek zahodnega sveta v času upokojitve soočen z velikimi izzivi. Denar ima zagotovljen, delati mu ni več potrebno, v čem je torej težava?
Zakaj je upokojitev ena najbolj travmatičnih izkušenj zahodnega človeka?
Dva razloga sta:
- prvi je ta, da sta postala delo in kariera temelja osebne identitete in izven tega ne obstaja kaj dosti drugega. Ko ob upokojitvi človek zapusti delovno okolje, se marsikomu poruši del osebne identitete, prav tako izgubi pomembno socialno okolje, prijatelje, sodelavce,
- drugi razlog pa je finančni, saj bo državna pokojnina le redkim zagotavljala primeren življenjski standard.
Osamljenost in skromno življenje upokojencev pa nista le izziva revnejšega južnega dela Evrope. S tem se čedalje bolj soočajo tudi bogatejše države severne Evrope, tudi Nemčija.
Od lestvice vrednot naših starih staršev smo v preteklih 60. letih zakorakali daleč stran. Blagostanje potrošniške družbe nam je v mnogočem olajšalo življenje, vendar je današnji svet postal človeku neprijazen dom. Tega se človek najbolj zave ravno v zrelih letih, ko otroci zapustijo dom in se zaključi aktivno življenjsko obdobje. Osamljenost še nikoli ni bila tako splošen pojav, najbolj pa se je zavemo ravno v zrelih letih.
Vesna Cetinski, iz knjige »Upokojitev, ni problema.«