Živeti zase ne pomeni biti sebičen. Pomeni biti v stiku s tem, kar nas resnično osrečuje, navdihuje in pomirja. Pomeni si dovoliti, da življenje ni le odzivanje na druge, ampak tudi zavestna izbira svojih poti.
Prepoznati, čigavo življenje živimo
Ko pogledamo nazaj, pogosto opazimo, da smo številne odločitve sprejeli zato, da bi ustregli pričakovanjem okolice. Morda smo se odločili za določen poklic, ostali v odnosih, ki nas niso izpolnjevali, ali celo oblikovali svoje navade po merilih, ki jih nismo nikoli zares preverili.
Začeti živeti zase pomeni, da si priznamo: nekatere poti so bile potrebne, druge pa morda niso bile res naše.
To spoznanje ne zahteva krivde ali obžalovanja – zahteva le iskrenost do sebe in nežnost do tiste različice nas, ki je počela, kar je znala v tistem trenutku.
Preberite tudi: Kako premagati notranji nemir in najti izpolnjenost v zrelih letih
Kako prepoznati, kaj je resnično naše
Ko se odločimo, da želimo živeti drugače, se pogosto znajdemo pred praznim listom. Kaj sploh pomeni živeti po svoje? Kje začeti?
Najprej pri občutku. Naše telo, misli in srce nam vsak dan sporočajo, kdaj nekaj počnemo iz ljubezni in kdaj iz dolžnosti. Kdaj nas nekaj navdaja z mirom in kdaj s tiho napetostjo.
Za začetek si lahko zastavimo preprosta vprašanja:
-
Kdaj sem nazadnje občutil(a) veselje, ki ni bilo vezano na druge?
-
Kaj sem kot otrok rad(a) počel(a), pa sem to opustil(a)?
-
Kaj si želim, a se ne upam priznati na glas?
Odgovori na ta vprašanja so lahko smerokazi nazaj k sebi.
Preberite tudi: 6 znakov, da se morate pogosteje postaviti zase
Postavljanje meja – ključni korak k sebi
Ko začnemo živeti bolj po svoje, se pogosto srečamo z nerazumevanjem okolice. Ljudje, vajeni naše razpoložljivosti, prijaznosti in "tihega prenašanja", se lahko odzovejo z začudenjem ali celo odporom.
Zato je pomembno, da se naučimo postavljati meje – mirno, a odločno.
Reči »danes ne morem«, »potrebujem čas zase«, »s tem se ne strinjam« ni znak trdosrčnosti, ampak skrb zase. Šele ko zaščitimo svoj prostor in energijo, lahko drugim damo tisto, kar zares imamo – in ne le tisto, kar nam je ostalo.
Živeti zase ni osamljenost, temveč povezanost
Ko začnemo živeti zase, odkrijemo novo obliko bližine – najprej s sabo, nato pa tudi z drugimi. Takrat v odnose vstopamo z večjo pristnostjo, saj se ne trudimo biti nekaj, kar nismo. Odnosi postanejo bolj iskreni, morda redkejši, a tudi globlji.
In kar je najlepše – ko živimo v skladu s sabo, postanemo zgled tudi drugim. Otrokom, prijateljem, sorodnikom. Ne s tem, kar govorimo, temveč s tem, kar smo.
Preberite tudi: Kako se nežno podpreti na poti osebnostne rasti?
Vsak dan je nova priložnost
Ni treba, da življenje čez noč obrnemo na glavo. Dovolj je, da si vsak dan dovolimo vsaj nekaj malega narediti zase – zares zase. To je lahko kratek sprehod, tišina ob kavi, zavrnitev vabila, ki nas ne veseli, ali pa pogovor, ki si ga dolgo želimo.
Živeti zase pomeni, da postanemo zaveznik svoji tišini, veselju, utrujenosti in pogumu. Pomeni, da si dovolimo biti človek – ne popoln, a cel.
Viri: https://www.psihoterapija-ordinacija.si, https://www.osebna-rast.com