Kaj pravzaprav zares pomeni delo na sebi?
Ko sama pomislim na »delo na sebi«, se mi kar vrine predstava kiparja, ki iz kamna kleše čudovit kip. In tako kot kipar potrebuje ure in ure potrpežljivega ter predanega dela, da iz brezobličnega kamna ustvari edinstveno umetnino, tako ljudje v resnici potrebujemo vse življenje, da se pred nami (in drugimi) pojavi podoba nas, kakršni zares smo, globoko v sebi. Pod vsemi podedovanimi, privzgojenimi, transgeneracijskimi in družbeno pogojenimi plastmi, ki prekrivajo naše resnično bistvo.
In tako kot je ugotovil že Platon, kipar ne ustvari kipa, le odstrani plasti, ki kipu, ujetemu v kamen, onemogočajo, da bi zasijal v vsej svoji lepoti. In enako velja tudi za nas ljudi: lastnega bistva ne ustvarjamo in gradimo, temveč se ga v resnici le spominjamo ter ga s pravim delom na sebi osvobajamo vsega, kar mu preprečuje, da bi bili to, kar že od vedno smo.
Verjetno si vsak človek želi najti lastno bistvo in smisel življenja. Toda pogosto je to iskanje poslanstva zelo težka naloga. Zakaj?
Več splošno razširjenih prepričanj botruje tej težavi. Prvo je, da mora biti človekovo poslanstvo nekaj velikega in pomembnega; kot na primer, da človek napiše knjigo, postane izumitelj ali/in pomembno vpliva na zgodovino človeštva. Ni čudno, da se v tem oziru večina ljudi počuti(mo) majhni in nepomembni. Češ, kaj pa lahko jaz, povprečen človek, pomembnega prispevam svetu.
Toda kot zelo lepo opisuje moja draga prijateljica, šamanka Srebrna Puščica, je poslanstvo lahko tudi to, da s svojo energijo v svet prinašate občutek miru. Ali veselje in igrivost. Hočem reči, življenjsko poslanstvo ne rabi biti nekaj velikanskega in revolucionarnega. Lahko je tudi zelo intimna reč, za katero vi veste, da ob njej vaša duša zapoje in zapleše. Ko smo namreč v stiku z lastno dušo, smo zares živi in skozi nas teče življenjska energija. In takrat smo prav vsi darilo za svet in se nam Mati Narava prav vsem zahvaljuje za naše darove vseh veličin ter oblik.
Druga težava, ki pogosto otežuje iskanje lastnega bistva, pa je primerjanje in tekmovanje z drugimi ter sledenje trendom, povezanih z osebnostno rastjo. Danes imamo namreč na voljo številne in različne metode, delavnice, filozofije ter že skorajda kulte, ki prav vsi trdijo, da le oni poznajo pravo pot do srečnega in duhovno visoko razvitega življenja. Tako se veliko ljudi, ki čutijo, da želijo preseči površinskost potrošniškega življenja, ujamejo v nov krog iskanja samega sebe zunaj sebe, le da tokrat v duhovni preobleki. In tako brzijo od delavnice do delavnice in si nabirajo duhovne metode, ki obljubljajo življenje v visokih dimenzijah. V iskanju samega sebe pa se prav tako kot potrošniško naravnani ljudje (le da iz drugega konca) v resnici sami od sebe vse bolj oddaljujejo.
Ali je potem bolje povsem opustiti vse te duhovne delavnice, knjige, diete in obrede?
Ne, nikakor ne. Vse te poti so več tisoč let preizkušene metode, ki zares delujejo. Toda ne vse za vsakogar. Zato je zelo pomembno, da ne poslušamo, kaj nam priporoča prijateljica, ki ji je določena metoda »odprla kanale«, temveč se vedemo kot globoko umirjen gost ob bogato obloženi mizi. Radovedno pogledamo vse jedi, ki nam jih ponujajo, ter si vzamemo le tisto, ki nas »pokliče«. In če ob prvem grižljaju ugotovimo, da nas ta jed ne nahrani, brez slabe vesti in občutkov, da je z nami zagotovo kaj narobe, prenehamo jesti to jed. Pa čeprav je to po mnenju in izkušnji soseda najboljša jed na svetu.
Sama ljudem, s katerimi delam, pogosto svetujem, da pri izbiri metod za duševno rast izbirajo tiste, ki jim »mehčajo srce«. Ko smo namreč srčno mehkejši, toplejši in bolj polni ljubezni, lažje ljubeče pogledamo tudi in predvsem nase ter se tako lažje odločimo, kaj je zares podporno in hranljivo za našo dušo ter kaj ne.
Mati Narava se vsem zahvaljuje za vse darove vseh veličin in oblik. (Foto: Osebni arhiv)
Ko sva že pri ljubezni: ženske se pogosto počutijo krive in nekako manj duhovno zrele, ker ne čutijo ves čas samo ljubezni in t. i. »pozitivnih« občutkov. Kaj bi svetovala njim?
Res je, to tudi sama opažam v svetu poduhovljenih ljudi: skrito ali povsem odkrito težnjo po nenehnem pozitivizmu. V smislu, ko je človek dovolj duhovno zrel oz. na dovolj visoki vibraciji, ga prav nič ne iztiri in vse sprejema umirjen ter poln ljubezni. Kot bi hoteli iz človekove psihe za vedno izgnati žalost, jezo, bolečino, razočaranje, strah … »temno« plat človekove duše.
Toda zelo pomemben in pogosto transformirajoč del osebnostne rasti je prav delo s sencami – z vsem tistim, kar najtežje (u)vidimo, sprejmemo in (vz)ljubimo znotraj sebe. Sama duševni razvoj doživljam kot nenehno spuščanje v najbolj temne kotičke lastne notranjosti, kjer s pomočjo predaje in popolnem zaupanju višjim silam, bogu, vesolju, življenju samemu oziroma Ljubezni z veliko začetnico ponovno prižgemo luč ter jih spreminjamo v ozdravljene in v resnici najmočnejše centre duševne moči.
Pa vendar so ta potovanja v lastno notranjost pogosto zelo strašljiva in boleča. Konec koncev lahko tudi nevarna.
Res je, delo s sencami pomeni potopiti se v najbolj boleče dele lastne notranjosti. Če čutimo, da sami temu nismo kos, je vsekakor smiselno, da si poiščemo terapevta; pa naj bo to psihoterapevt, ki zmore videti za okvirje uradne znanstvene paradigme, ali izkušen terapevt alternativne metode zdravljenja, ki mu zaupamo ter tudi intuitivno čutimo, da se mu lahko v tem zelo občutljivem procesu poglabljanja vase varno predamo.
Toplo priporočam tudi podporne skupine, kot so na primer ženski/moški in materinski/očetovski krogi, kjer pogosto tečejo solze, tako žalosti kot sreče ob izjemnih uvidih, ki jih prinašajo takšna čarobna srečanja v svetem prostoru. V starih kulturah so ljudje ta dušna darila dobili zvečer ob ognju, ob posebnih obredih ipd., toda sodobna družba je takšne povezovalne in podporne prakse povsem izrinila ter nadomestila z nezdravo tekmovalnostjo, zavistjo in privoščljivostjo.
Tudi zato je verjetno veliko ljudi, ki enostavno ne zmorejo pred drugimi govoriti o svoji bolečini. Kaj bi svetovala njim?
Ne glede na to, ali se pred drugimi lahko ali ne moremo odpreti v svoji največji ranljivosti, nekateri procesi duhovne rasti zahtevajo popolno samoto. Na nekatere poti se moramo nujno podati sami. Kot sumerska boginja Inanna, ki je morala vstopiti skozi devet vrat in pri vsakih pustiti košček sebe (nakit, obleko …), da se je lahko v vseh ozirih gola in povsem sama spustila v svet podzemlja. Kjer je umrla in se kot feniks ponovno rodila. Bogatejša, modrejša in močnejša. V resnici so tako videti vsi duševni sestopi - tako tisti, v katere se podamo načrtno in zavestno, kot tisti, ki nas presenetijo in po navadi ujamejo v življenjskem obdobju, ko si jih najmanj želimo.
Tem procesom enostavno ne moremo ubežati, ne glede na to, kako zelo se trudimo. Zato je veliko bolje kot da bežimo, da jih podpremo. Si vzamemo več časa zase, ko smo povsem sami. Si dopustimo, da samo smo – karkoli že se dogaja znotraj nas. Si zapisujemo svoje misli in občutke. Ali si pomagamo z duhovnimi besedili, ki nas nežno spodbujajo, da gremo še globlje.
Kot recimo tvoje karte za ženske Sporočila božanske Ženske. Kako je nastala ideja za karte in komu so namenjene?
Sama sem strastna raziskovalka globin notranjega sveta že od osnovnošolskih let naprej, zato imam za sabo že kar nekaj duševnih sestopov Inannine vrste. In ker je moje poslanstvo v tem življenju pisanje in odpiranje src s pomočjo besed, sem želela vsem ženskam oz. Sestram podariti ta »dušna semena«, kot jim sama rečem.
Na vsaki od 66 kart (ta mojstrska številka ima poseben, z duhovnostjo povezan pomen) je namreč globoko duševno sporočilo božanske Ženske – Nje. Za nekatere je to božanska Mati, za druge vir Življenja, za tretje morda Ljubezen sama. Vsem pa je skupno to, da nas ta božanska Ženska vedno posluša, varuje in ljubi točno takšne, kot smo. Kdaj tudi povsem izgubljene, zmedene, obupane in tako zelo same. Takrat lahko ženska v svoji samoti (ali v ženskem krogu srčnih Sester) zapre oči, izbere eno karto ter prisluhne njenemu podpornemu in hranljivemu sporočilu, ki se hkrati spušča v največje globine in dviguje v največje višine.
Ker zato so karte Sporočila božanske Ženske nastale: da prav vsako žensko podprejo na njeni edinstveni, sveti ženski poti - kot dušna semena, ki jih z vsakim sporočilom zasadimo v svoj dušni vrt, kjer vedno vzklijejo ob ravno pravem času.
Več o kartah najdete na Helenini FB-strani Besedula ali Helena Primic, lahko pa ji tudi pišete na helenaprimic@gmail.com ali jo pokličete na 040 979 556.