Strah pred zavrnitvijo mi je dobro znan, saj je bil velik del mojega življenje moj tesen spremljevalec. Nekoliko bolj sva se spoprijateljila v letu 2005, ko sem se preizkusila kot terenska prodajalka knjig v Angliji, kjer sem vsakodnevno doživela 60, 70 ali še celo več zavrnitev. Sčasoma sem se jih navadila in me res ni več kaj dosti ganilo, ko sem slišala še en ne več. Nisem jih več jemala osebno, videla sem, da se svet kljub enemu ne še vedno vrti in prepričana sem bila, da sem se s to izkušnjo strah pred zavrnitvijo premagala za vedno. O tem, kako zelo sem se motila, sem se prepričala nekaj let pozneje ob iskanju zaposlitve.
Prej ali slej se vsak iskalec zaposlitve, ki je aktiven že več mesecev, začne spraševati, ali je z njim morda kaj narobe, da ga nihče ne želi zaposliti, in sama nisem bila izjema. Kljub temu so bile to zavrnitve, ki sem jih relativno dobro prenašala, saj sem se hitro potolažila, da je zaposlitev pač dobil nekdo z zvezami in poznanstvi. A zavrnitev, pri kateri ni pomagala nobena samotolažba, je bila zavrnitev s strani moških.
Kaj je neuslišana ljubezen, sem občutila že v osnovni, nato pa še močneje srednji šoli. Saj poznate tisto najstniško zatrapanost, ko na tvojem princu na belem konju ne moreš in ne moreš najti nobene napake, ne glede na to, kako jo iščeš, razen te, da te on niti ne pogleda. A tudi te napake ne pripišeš njemu, temveč sebi. Nisem dovolj privlačna, vitka, zanimiva, pametna, pomembna in še bi lahko naštevala. Ne ukvarjam se s pravimi hobiji, nisem del prave družbe in sem preveč dolgočasna. Ni bilo treba dovolj, da sem ugotovila to, kar sem globoko v sebi že vedela – nisem vredna ljubezni. Ko se zaveš tega, je strah pred zavrnitvijo še toliko bolj strašljiv.
PREBERITE TUDI: Ali ste anksiozno navezani na partnerja? Preverite znake tesnobne navezanosti
Nisem vreden ljubezni, je le eno od prepričanj, ki jih ljudje globoko v sebi nosimo s seboj. Če dodamo še dejstvo, da velika večina ljudi globoko v sebi verjame, da niso dovolj dobri, je jasno, zakaj smo pripravljeni narediti praktično vse, da bi se zavrnitvi izognili. Zavrnitev s strani drugih je namreč tista, ki ta naša prepričanja le še potrdi in doda sol na že tako bolečo rano.
Čeprav vsak razumen človek ve, da beseda ne, ki jo slišimo od drugih, pravzaprav ne pove veliko o nas, temveč le o njihovih željah in potrebah, pa ta razum ob misli na pretekle zavrnitve popolnoma odpove. Strah pred zavrnitvijo oz. pred čustveno bolečino, ki jo ta nosi s seboj, je namreč prevelik. V želji po samozaščiti se začnemo izogibati vsem situacijam, ki jih doživljamo kot grožnjo v obliki možne zavrnitve. Ne izrazimo svojega mnenja, ne pokažemo naklonjenosti ljubi osebi, ne postavimo vprašanja, ne predstavimo svojega znanja in izkušenj, ne pošljemo življenjepisa ali predstavitvenega pisma itd. Skrijemo se v svojo varno votlinico in čakamo, da nevarnost mine, ne zavedajoč se, da s tem mineva tudi življenje.
Situacij, v katerih sem se počutila zavrnjeno, se spomnim že iz otroštva. Ob učenju metode HSE sem nerazrešena čustva, ki so me še vezala na te situacije, postopno razreševala. Spuščala sem razočaranje in žalost, ki sem ju občutila ob teh dogodkih. Razreševala sem sram, ki sem ga občutila ob vsaki zavrnitvi, ob kateri se mi je potrdilo prepričanje, da nisem dovolj dobra. In spuščala sem tudi jezo na vse ljudi, ki so mi po mojem mnenju naredili krivico. S tehnikami, ki so del metode HSE, sem lahko razreševala čustvo za čustvom, ne da bi se morala osredotočati na vsako preteklo situacijo posebej, kar mi je ustrezalo, saj se vseh verjetno niti ne bi spomnila. Telo mi je preko napetosti in rahle bolečine vedno znova in znova pokazalo, kje se še zadržuje energija posameznega čustva, ki sem jo želela razrešiti. Z razreševanjem mi je postopno postajalo vedno bolj jasno, da sem pravzaprav čisto v redu oseba, da sem pomembna ne glede na to, kdo me sprejme in kdo ne, pa tudi to, da ljubezni niso vredni le tisti, ki so dovolj lepi in pametni, temveč smo je vredni vsi.
PREBERITE TUDI: 10 znakov, ki kažejo, da vas oseba izkorišča
Po tem, ko sem spustila breme nerazrešenih čustev, ki so me vezala na preteklost, sem na zavrnitev zmogla pogledati popolnoma z nove perspektive. Jasno mi je postalo, da beseda ne, ki jo izrečejo drugi, resnično ne govori o meni. Še več, jasno mi je postalo tudi, da beseda ne ni tista, ki bi določala mojo vrednost ali jo kakorkoli zmanjševala. Če nekomu nisem všeč, to ne pomeni, da nisem vredna ljubezni. Če se nekdo ne strinja z menoj, ne pomeni, da ima on prav in jaz ne, da je on pameten in jaz neumna. Pomeni le, da smo si ljudje med seboj različni. To pa je precej manj strašljiva misel kot ta, da je z menoj nekaj hudo narobe, mar ne?
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.