Negotovost ob vprašanju starosti
Staranje prinaša vrsto vprašanj, ki se jim večina ljudi raje izogne. Ko smo na družabnih omrežjih Moja leta vprašali, ali so razmišljali o tem, kdo bo skrbel za njih, če bodo nekoč potrebovali pomoč, so bili odgovori zelo različni, a vsem je bilo skupno nekaj – negotovost. Nekateri priznavajo, da se s tem sploh ne želijo ukvarjati, drugi imajo pripravljene načrte, tretji izražajo globoko nezaupanje v državo in institucije. Veliko ljudi je zapisalo, da živijo za danes in se ne želijo obremenjevati s prihodnostjo.
»Ni treba o tem razmišljati. Ni vredno. Mislimo in živimo za ta trenutek, uživajmo v malih stvareh sedanjosti skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi,« je zapisal Zdravko, njegova misel pa je požela številne odobravanja.
Preberite tudi: Staranje v Sloveniji: med željo po samostojnosti in negotovostjo dolgotrajne oskrbe
A že v nadaljevanju razprave so drugi opozorili, da trenutki hitro minejo in da bo prišel čas, ko ne bomo mogli več skrbeti zase. »Želim živeti kakovostno življenje, dokler bom živela. In da nisem nikomur v breme. Če se mi želja uresniči, bo najlepše. Če ne, želim čim prej zapustiti ta svet in nikomur biti v breme,« je bila odkrita Maja.
Otroci kot opora – ali breme?
Zelo jasno se je pokazalo, da se ljudje različno odzivajo na vprašanje vloge otrok pri skrbi za starše. Nekateri verjamejo, da je to naravno nadaljevanje življenjskega kroga, drugi pa vztrajajo, da otrok nikoli niso rodili zato, da bi ti na stara leta prevzeli odgovornost zanje.
»Dom za ostarele in nihče drugi. Ne moreš biti otrokom ali nečakom v breme. Naj živijo svoje življenje. Vloga za dom pa je že oddana za oba,« je zapisala Oktavija. Podoben pogled ima tudi Jelka, ki pravi: »Nikoli. Čakati na pomoč drugih ni vredno. Jaz se s tem ne obremenjujem in bi bilo krivično od otroka pričakovati, da bo skrbel zame.«
So pa tudi drugačne zgodbe. »Jaz že skrbim za mamo, kdo bo zame, pa ne vem,« je priznala Sonja in s tem spomnila, da so odrasli otroci še vedno največja opora starejšim. Raziskave potrjujejo, da v Sloveniji za večino pomoči potrebnih starejših še vedno skrbijo svojci, pogosto partnerji ali odrasli otroci, največkrat hčere. Ta neformalna oskrba je temelj sistema, a prinaša ogromne obremenitve, saj svojci skrb pogosto združujejo z delom in lastnim družinskim življenjem.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba: nova pravica in nova obveznost za vse nas
Premalo prostora in dolge čakalne vrste
Veliko ljudi se je v odzivih obregnilo ob državo, ki pobira prispevke za dolgotrajno oskrbo, hkrati pa ne zagotavlja dovolj kapacitet in pomoči. Skepsa ni neutemeljena.Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov je bilo konec marca 2025 v domovih za starejše v Sloveniji približno 22.267 postelj, vendar sta bili prosti le dve – ena v Hrastniku in ena v Križevcih pri Ljutomeru. Ob tem pa na sprejem v domove čaka kar 36.051 oseb, večina med njimi si želi takojšnjo namestitev, kar pomeni, da bo veliko ljudi na sprejem v dom čakalo predolgo – in ga nekateri sploh ne bodo dočakali.
Prav to povečuje občutek, da sistem ni zanesljiv, ter krepi prepričanje, da si bo moral vsak zase poiskati rešitev.
»Se ne obremenjujem s tem. Če ne bo nobeden od otrok poskrbel zame, imam hišo in jo lahko prodam, ko sama ne bom mogla poskrbeti zase. Dokler bom živa, je ne dam nikomur,« je zapisala Nevenka. Takšni odzivi kažejo, da mnogi že danes razmišljajo o tem, kako bodo sami financirali svojo starost, ker od države ne pričakujejo veliko.
Med željo in resničnostjo
Slovenci se pri razmišljanju o starosti razpenjamo med željo po samostojnosti, strahom pred tem, da bi postali breme svojim otrokom, in hkrati nezaupanjem v sistem. Odgovori z našega Facebooka so jasen pokazatelj razpoloženja: ljudje si želijo dostojno življenje do zadnjih dni, vendar ne vedo, ali bo država to znala in zmogla zagotoviti.
Realnost pa je, da nas staranje kot družbo postavlja pred vedno večji izziv. Število starejših hitro narašča, potrebe po oskrbi bodo še večje, prostih kapacitet pa je že zdaj premalo.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v Sloveniji: ključni izzivi in poti do rešitev
Medtem ko nekateri upajo, da bodo sami našli rešitve, drugi računajo na svoje otroke, tretji pa na domove, a z veliko dvoma – ostaja ključno vprašanje: ali bomo kot družba znali zagotoviti, da bo staranje dostojno, ne glede na to, kje in kako ga kdo doživlja?
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.