Dolgotrajna oskrba zajema širok spekter storitev, ki omogočajo osebam, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih, da čim dlje živijo kakovostno in samostojno. To vključuje tako pomoč na domu kot tudi institucionalno oskrbo v domovih za starejše ali posebnih ustanovah.
Zakon o dolgotrajni oskrbi želi izboljšati prav to področje - omogočiti večjo dostopnost storitev, zmanjšati finančne ovire in povečati kakovost oskrbe. Vendar pa so tako izvajalci kot uporabniki opozorili na številne izzive, ki jih še vedno ni uspelo rešiti.
Gospa Vijola Bertalanič, predsednica programskega sveta programa Starejši za starejše in članica komisije za zdravstvo in socialno varstvo pri ZDUS, opozarja, da v Sloveniji že več kot 20 let poskušamo vzpostaviti ustrezen sistem za varstvo starejših, vendar do zdaj še ni bil sprejet v celoti. Ves čas je bilo jasno, da je treba starejšim omogočiti bivanje doma ob ustrezni pomoči, saj v institucijah biva le približno 5 % starejših od 65 let.
Preberite tudi: Dunaj navdihuje: medgeneracijsko sodelovanje za boljšo kakovost življenja
Zakonska reforma kot prvi korak
Na Ministrstvu za solidarno prihodnost pojasnjujejo, da je bil Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet z namenom izboljšanja dostopa do oskrbe, povečanja kakovosti storitev in zagotavljanja trajnostnega financiranja sistema. Zakon predvideva vzpostavitev javnega sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo dostopen starejšim in vsem, ki zaradi različnih razlogov potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih.
Med glavnimi cilji zakona so:
• Institucionalna oskrba v domovih za starejše ali posebnih ustanovah.
• Krepitev oskrbe na domu: Starejšim naj bi omogočili daljše bivanje v domačem okolju, kjer jih obiskujejo strokovnjaki in negovalci.
• Finančna vzdržnost: Zakon predvideva nov davek za dolgotrajno oskrbo, ki bo začel veljati januarja 2026. Prispevke naj bi plačevali tako zaposleni kot samozaposleni, kar bi omogočilo stabilno financiranje.
Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac ob tem poudarja: »Pričujoči Zakon o dolgotrajni oskrbi predstavlja največji korak na področju socialnega varstva v Sloveniji v zadnjih 30 letih. Po mnogih preteklih neuspešnih političnih poskusih imamo končno pred sabo besedilo zakona, ki v praksi lahko zaživi in podaja izhodišče za vse napredne politike vključujoče in dolgožive družbe.«
Po besedah gospe Bertalanič pa tudi po sprejetju zakona ostajajo številna odprta vprašanja. Veseli jo, da zakon končno obstaja in se postopno uveljavlja, vendar opozarja, da je za njegovo uspešno izvajanje ključno dobro obveščanje uporabnikov, jasne informacije in enostavni postopki. »Če bodo ljudje vedeli, kaj za svoj prispevek dobijo, bo odpora manj,« je povedala za nas.
Preberite tudi: Bi v zlatih letih (raje kot doma ali v domu) sobivali v stanovanjski skupnosti starejših?
Vprašanje financiranja: nov davek in njegove posledice
Glede na najnovejše informacije bo prispevek za dolgotrajno oskrbo uveden 1. julija 2025. Prispevna stopnja bo znašala 1 % za delavce, 1 % za delodajalce ter 1 % za upokojence (iz neto pokojnin). To pomeni, da bodo tako zaposleni kot delodajalci in upokojenci prispevali po 1 % svojih dohodkov oziroma pokojnin za financiranje sistema dolgotrajne oskrbe.
Pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije opozarjajo, da je predvideni davek, ki ga bodo od leta 2026 plačevali zaposleni, samozaposleni in podjetja, že sprožil številne kritike. Mnogi menijo, da bi dodatna finančna obremenitev posameznikov in podjetij lahko negativno vplivala na gospodarstvo in socialno varnost. Prav tako se postavlja vprašanje, ali bo država zagotovila učinkovit nadzor nad porabo zbranih sredstev.
Pomanjkanje kadrov in dostopnost storitev
Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije se Slovenija sooča s pomanjkanjem usposobljenega kadra za dolgotrajno oskrbo. Posebej problematično je pomanjkanje negovalcev, kar negativno vpliva na kakovost storitev in dostopnost oskrbe.
Po mnenju gospe Bertalanič je nujno, da država izboljša plačila za te zaposlene, saj kadrovske stiske ne moremo reševati zgolj z uvozom delovne sile iz tujine. »Starejši ljudje težko sprejemajo tujce, s katerimi se ne morejo pogovarjati. Bolje bi bilo, da bi izboljšali pogoje dela in tako motivirali domače kadre,« meni.
Preberite tudi: Dom starejših občanov v Ljubljani rešuje kadrovsko stisko z nepalskimi negovalkami in umetno inteligenco
Razvoj alternativnih oblik oskrbe
Na Ministrstvu za solidarno prihodnost poudarjajo, da je poleg institucionalne oskrbe nujno razvijati tudi kakovostne alternative, kot so oskrba na domu, dnevni centri za starejše in druge oblike pomoči. Le tako bo mogoče zagotoviti dostopnost oskrbe za vse, ki jo potrebujejo, in hkrati zmanjšati breme za javni sistem.
Pot naprej
Čeprav so bili z zakonsko reformo narejeni pomembni koraki, pri Inštitutu RS za socialno varstvo opozarjajo, da ostaja odprtih še veliko vprašanj.
Kako zagotoviti ustrezno financiranje? Kako poskrbeti, da bo oskrba dostopna vsem, ne glede na njihovo finančno stanje ali kraj bivanja? Kako izboljšati kadrovske razmere v sistemu?
Vse to so vprašanja, ki bodo potrebovala odgovore v prihodnjih letih. Za zdaj pa ostaja jasno le eno: spremembe so nujne, če želimo zagotoviti dostojno življenje vsem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo.
Viri: gov.si/dolgotrajnaoskrba, gov.si/zakonsprejet, gov.si/financiranje, gov.si/deinstitucionalizacija, ssz-slo.si/novela, ssz.slo.si/zaskrbljenost