Za marsikoga je težko napisati oporoko, dokler lahko še jasno razmišlja, in s tem odlaša toliko časa, da je potem že prepozno. Za mnoge pomeni napisati oporoko, da je smrt že blizu. V resnici pa oporoka prav nič ne govori o tem, kako blizu ali kako daleč je smrt. Človek samo uredi, kako bo z njegovim premoženjem in je potem miren. Pred dnevi mi je znanka pripovedovala, kako se je po smrti strica, ki ni imel družine in je umrl brez oporoke, znašlo 16 dedičev, ki se nikakor niso mogli sporazumeti, kaj komu pripada. Nihče se tudi ni hotel čemu odreči, čeprav je bila dediščina čisti dar. Najeti so morali celo advokate, kar je kar precej stalo in vse skupaj je trajalo zelo dogo. Ko smo se pogovarjali o tem, pa je ena od prisotnih lepo rekla: "Moj oče je vse dobro premislil, poklical nas 4 otroke in se z nami lepo pogovoril, kaj naj bi kdo dobil po njegovi in mamini smrti. Mama je potem kmalu umrla. Zapuščinska razprava po očetovi smrti pa je bila v pol ure gotova. In mi vsi smo bili zadovoljni." Tako je, če znaš oporoko napisati dovolj zgodaj.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.