Metka Klevišar: Nič človeku ne bo dano kar tako, samo od sebe

Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Metka Klevišar in Julka Žagar (foto: osebni arhiv)
Metka Klevišar in Julka Žagar (foto: osebni arhiv)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Že sedmo leto s prijateljico in kolegico Julko Žagar sobiva v Celju pri sv. Jožefu. Kot pravi, sobivanje doživlja kot veliko življenjsko šolo. Pravi tudi, da sta obe z Julko zelo hvaležni, da sta se odločili za ta korak, ki pa nikakor ni enostaven in se je nanj potrebno temeljito pripraviti.

»Ugotovili sva, da postajava vedno starejši, jaz vedno teže pokretna in da je najbolje, če se preseliva v dom. Dovolj zgodaj, da nama Dom postane res dom, ker se samo doma dobro počutiš. Domove po Sloveniji sva zelo dobro poznali, ker sem skoraj povsod predavala. V Celje sva se preselili zato, ker tu ni samo dom za starejše, ampak tudi duhovno kulturni center z mnogimi predavanji, koncerti in raznimi prireditvami. V Celje sva prišli živet in dejansko je najino življenje tu zelo pestro. Mislim, da nama preselitev v Celje niti ni bila tako težka, čeprav imava Ljubljano zelo radi. Sobivati pa sva se vadili že v Ljubljani,« pravi Metka Klevišar.

Je Julka Žagar vaša dolgoletna prijateljica? Vaju vežejo podobni interesi? Si pomagata, skrbita ena za drugo?
Z Julko, ki je sicer deset let starejša od mene, sva se spoznali že na fakulteti, pa sva se začeli družiti šele po letu 1992. Julka je delala kot družinska zdravnica, veliko in zelo dobro tudi z umirajočimi in sem jo povabila k sodelovanju, še preden je bil ustanovljen hospic. V naslednjih letih sva prepotovali celo Slovenijo, ker sem imela veliko predavanj v vseh okoljih po Sloveniji in Julka me je vozila. Tako sva imeli veliko časa za pogovor in sva se odločili, da si poiščeva dve stanovanji v istem bloku in nama je to tudi uspelo. Tako sva imeli eno gospodinjstvo in zelo veliko obiskov. Iz bloka pa sva se potem preselili v Celje. Sobivanje doživljava kot veliko življenjsko šolo, v kateri se neprestano učiva, pa tudi veliko pridobiva. Seveda gre tudi za medsebojno pomoč. Julkina pomoč mi zelo veliko pomeni in se tako laže posvečam drugemu delu.

Mnogo starejših je danes osamljenih, živijo sami v veliki hiši ali stanovanju. Kljub osamljenosti pa se ne odločajo za sobivanje. Zakaj? Zakaj je sobivanje pri nas še nekaj nevsakdanjega, ko pa bi lahko olajšalo vsakdan mnogim?
Takšne zgodbe poslušava vsak dan in nama je hudo za vse te ljudi, ki so po svoje nesrečni. Ampak odločati se mora vsak sam, nihče se ne more odločat namesto tebe. Takšne odločitve morajo tudi zoreti. Za sobivanje se je treba odločiti dovolj zgodaj, tudi ni tako enostavno, treba se je neprestano učiti. Tudi ni možno sobivanje z vsakim človekom. Midve lahko samo rečeva, da sva zelo hvaležni, da sva se tako odločili. Sem pa prepričana, da je marsikdo tudi imel možnost za dobro sobivanje, pa tega ni bil sposoben pravočasno realizirati.

Vir fotografije: Reporter/foto:Bobo

Kaj bi svetovali starejšim, ki si želijo družbe, ki želijo popestriti svoj vsakdan, pa ne znajo, ne vedo kako?
Prav nobenega čarobnega recepta nimam. Nič človeku ne bo dano kar tako, samo od sebe, ampak si je treba za svoje življenje prizadevati in tudi sam nekaj narediti. Če to delaš, se ti potem dogajajo zelo lepe stvari. Prepričana sem, da si človek celo življenje, že od mladosti dalje, ureja svoje življenje v starosti, čeprav se tega takrat niti ne zaveda. Če zna biti človek odprt za druge, če je za druge pripravljen kaj storiti brez plačila. Če tudi sam zna sprejemati, da drugi kaj naredijo zanj, potem je na pravi poti, da bo tudi njegova starost lepa.

V mladosti ste zboleli za multiplo sklerozo. Kako ste se soočili z boleznijo? Je bila morda tudi ena od razlogov, da ste se odločili za študij medicine?
Moja multipla skleroza se je začela v prvem letniku študija medicine in takrat se vsega niti še nisem zavedala, prav tako tudi ne moji starši. To je bila prava sreča, ker morda prav zato nismo komplicirali. Potem pa se je bilo treba korak za korakom učiti sprejemati stanje, kakršno je bilo. Še prej sem se bala trenutka, ko bom morala uporabljati invalidski voziček, zdaj pa sem ga zelo vesela, ker sem z njim, z električnim, lahko zelo samostojna in lahko pridem tu po hiši in okolici, kamor hočem. Tudi multipla skleroza je zame velika šola življenja. Se pa za študij medicine nisem odločila zaradi nje, ampak zato, ker imam rada ljudi.

Zaposleni ste bili na Onkološkem inštitutu, tam ste se vsak dan srečevali z minljivostjo. Kako ste takrat gledali na smrt in kako nanjo gledate danes?
Tudi delo na Onkološkem inštitutu je bila zame zelo pomembna šola življenja in si brez nje svojega življenja ne znam predstavljati. Že od doma sem bila navajena, da smo se zelo odkrito pogovarjali o življenju in smrti. Delo s hudo bolnimi in umirajočimi je bilo zelo dragoceno, pri tem sem se veliko naučila in imam v najlepšem spominu tako bolnike kot tudi svojce. Smrt je del življenja in pomembno je samo, kako se ob bolnikih in svojcih vedemo in komuniciramo. Tega nas niso naučili na fakulteti, tega sem se morala potem učiti korak za korakom in se še danes učim.

Vir fotografije: Slovenske novice/foto: Dejan Javornik

Ali obstaja pravi način, kako človeku povedati, da se mora posloviti, da odhaja, da ga čaka trpljenje, bolečina? Se človek lahko pripravi na neznano?
Če človeka jemljemo resno, se mu ne moremo lagati, kot da nič ni. V življenju je veliko takih situacij, veliko poti v neznano. Ena najtežjih je gotovo slovo od življenja. Ampak vse nas prav vse to čaka in se ne moremo delati, kot da tega ni. Na to neznanko se ne moremo nikoli dovolj pripraviti, neznanka bo ostala.

Včasih je trpljenje bolnikov zelo hudo. Menite, da bi bilo prav takšno hudo trpljenje prekiniti z evtanazijo? Kaj pa menite o medicinskem podaljšanju življenja?
Mislim, da evtanazija ne more biti rešitev. Trpljenja je v našem življenju zelo veliko, je del našega življenja, pa ne samo pri bolnikih. Vsako trpljenje je huda stvar in tu je zelo pomembna vloga zdravih, da pomagajo. Kvaliteta življenja neke družbe je prav v tem, kako znamo skrbeti za bolne in prizadete. Navadno so zdravi tisti, ki si ne znajo predstavljat, da bi bili bolni, in se jim zdi, da bi bilo najbolje hudo bolne kar evtanazirati. Osebno pa sem tudi proti temu, da bi hudo bolnemu, pogosto proti njegovi volji, za vsako ceno podaljševali življenje. Smrt prihaja pogosto kot odrešiteljica.

Ste tudi soustanoviteljica Slovenskega društva hospic. Ste v društvu še vedno aktivni? Menite, da je pri nas dobro poskrbljeno za umirajoče bolnike in njihove svojce? Kaj bi bilo potrebno še urediti na področju paliativne oskrbe?
V društvu od leta 2002 nisem več aktivna. Glede nekaterih dejavnosti smo imeli različne poglede in sem tako mlajšim prepustila, da udejanjajo svojo vizijo. Svoje vloge nisem nikoli videla v vodenju neke organizacije, ampak veliko bolj v osveščanju ljudi vsepovsod, kako pomembno je tudi za naše življenje spremljanje umirajočih. To ni nastalo šele s pojavom hospica in paliative, ampak je bilo bolj ali manj prisotno že od nekdaj, v vsej zgodovini. V današnji dobi smo na to malo pozabili. Nikoli ne more biti dovolj dobro poskrbljeno za umirajoče in svojce, gotovo pa bi bilo lahko bolje poskrbljeno. Za to si prizadeva od ustanovitve dalje 1995 hospic, v zadnjem času pa seveda paliativna oskrba. Mislim, da bi ji bilo treba v medicini dati pomembnejšo vlogo.

V domu skupaj s prijateljico Julko vodita srečanja o življenju in smrti. Komu so ta srečanja namenjena, kdo jih lahko obiskuje, kakšno je zanimanje zanje in o čem se pogovarjate?
Ti pogovori o življenju in smrti tečejo zdaj že sedmo leto, vsakih 14 dni, tudi poleti. Ta srečanja so namenjena vsem, ki jih to zanima, ki imajo kakršnekoli stiske v zvezi z boleznijo, svojo ali koga iz družine. Namenjena so tudi vsem, ki jim kdo umre. Na srečanja prihaja od 8 do 15 ljudi. Nekateri prihajajo bolj redno, nekateri samo takrat, ko se pojavi problem. To niso predavanja, ampak pogovori, pri katerih vsi sodelujemo in ravno to je dragoceno. Prihajajo pa ljudje od vsepovsod, ne samo iz Celja in okolice.

Vir fotografije: Slovenske novice/foto: Dejan Javornik

Vas iščejo tudi ljudje, ki se v danem trenutku soočajo s smrtjo, in jih je strah, potrebujejo pomoč?
Seveda tudi takšni. Pa seveda še mnogi drugi.

Ko umre nam ljuba oseba, je včasih zelo hudo. Eden največjih stresorjev v življenju je tudi smrt partnerja in mnogokrat se zgodi, da tisti, ki ostane, smrti ne more preboleti. Kaj bi vi svetovali ljudem, ki se s tem soočajo?
Smrt človeka, s katerim si tesno povezan, je vedno zelo huda stvar. Smrt zakonca v mladosti je gotovo zelo hud udarec, ampak mlad človek ima navadno dovolj energije, da se pobere, posebno še, če so tu otroci, za katere je treba skrbeti. Smrt zakonca v starosti je po svoje še hujša stvar, ker zelo star človek navadno nima več moči, da bi lahko živel sam. Morda bi bilo malo bolje, če bi se zakonci o tem že prej vsaj malo pogovarjali. Tako pa so vsi tiho in smrt pride kot nekaj nepričakovanega, kot nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Zdi se mi tudi, da bi bilo veliko lažje, če bi nas ob smrti ljubljene osebe bolj kot žalost navdajala hvaležnost, da je bila z nami.

Morda te zanima tudi:

Anamarija Ranćić: Univerza za tretje življenjsko obdobje mi je odprla nov svet

Ko je Anamarija Rančić prestopila prag Univerze za tret...

Misel za 10. julij

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Učinkovit in naraven: Domači pralni prašek in mehčalec za perilo

Če imate čas, če imate radi naravne stvari in če želite...

Misel za 9. julij

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Super naravni nasveti, s katerim bo vaše stranišče spet čisto, dezinficirano in sijoče

Čiščenje stranišča mora biti temeljito in natančno, ni ...

Kratke misli: Obrazna mimika

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.