Včeraj sem se dolgo pogovarjala z znanko, približno mojih let. Spominjali sva se, kaj vse smo doživljali kot otroci, česa smo se veselili, kaj smo pogrešali in tako naprej, Meni se zdi vedno bolj zanimivo obujati spomine na čase, ki so bili zelo drugačni od sedanjih. Znanka me je opozorila na nekaj, s čemer se zelo strinjam. Kako hudo je živeti z ljudmi, ki se spominjajo samo slabih stvari. To je potem eno samo stokanje, eno samo obtoževanje in se zdi, da se samo nekaterim dogaja toliko neprijetnih stvari in da bi bilo treba te ljudi res pomilovati. V resnici pa se nam vsem dogaja oboje: veliko lepega in veselega, pa tudi hudega in žalostnega. Od nas pa je odvisno, čemu bomo dajali večji poudarek, česa se bomo bolj spominjali. To gotovo ni odvisno samo od vsakega posameznika, ampak tudi od okolja, v katerem odrašča in od ljudi, ki so okrog njega. Če se tega zaveda, mu bo morda laže preusmeriti svoje spomine na pozitivno stran.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.