Tole moje razmišljanje je nekoliko neživljenjsko, ker se kaj takega v resnici ne more nikoli dogajati. Kot onkologinja sem poznala več ali manj vse oblike raka, njihovo zdravljenje in preiskave, ki so bile pri tem potrebne. Večkrat dem se vprašala, katero obliko raka bi si izbrala, če bi morala to narediti. In vedno znova je bil moj odgovor enak: izbrala bi pljučnega raka. Vsa leta sem tudi delala z bolniki, ki so imeli pljučnega raka. Odgovor me je kar malo presenetil, saj ima pljučni rak, ki se ga ne da več operirati zelo slabo prognozo in kratko preživetje. Spraševala sem se, zakaj bi se tak odločala. Verjetno zaradi tega, ker mi je bilo pri tej obliki raka vse bolj poznano in ko človek zboli, ga velikokrat moti ravno to, da tako malo ve, kako se to razvija. Po drugi strani pa sem bila takšnega odgovora tudi vesela, saj bi veliko teže delala z bolniki, če bi rekla, vse drugo bi prestala laže kot pljučnega raka. Čeprav mojim bolnikom ni bilo lahko, sem jih doživljala kot prave junake in sem se od njih veliko naučila. Tudi v svoji veliki stiski so se življenja veselili.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.