Včeraj sem spet poslušala zgodbo, kakršnih je zelo veliko. Stara gospa, ki je bila že dolgo bolna in se ji je življenje iztekalo, si ni želela nič drugega, kot da bi v miru umrla doma, v svoji postelji. Toda sin in njegova žena, malo tudi zaradi pritiska sosedov, sta ugotovila, da mame pač ne morejo kar tako ustiti umreti. Saj imamo za to tudi medicino, da pomaga. Čez dva dni je mama v bolnici umrla. Bilo je več bratov in sester in nekateri so bratu očitali, zakaj so mamo poslali v bolnico, daj si je tako želela umreti doma. Bratje in sestre so se začeli prepirati prav o tem, ali je bilo prav, da so mamo poslali v bolnico. Očitki bi ostali ne glede na njihovo odločitev. Mama bi umrla v vsakem primeru. Če je ne bi poslali v bolnico, bi si očitali, da niso storili ničesar, ker pa so jo poslali v bolnico, si sedaj očitajo to. Za vsem tem pa se skriva naš zelo popačen odnos do smrti. Ljudje se vedejo tako, kot da smrti ne bi smelo biti in kot da je to največja sovražnica. V resnici pa je bila najbolj normalna mamina želja, da jo pustijo doma in da v miru umre. Samo nje takrat ni poslušal nihče. O vsem tem bi se morali veliko več pogovarjati, ne šele ob smrti, ampak že veliko prej. Morda bi se potem počasi vendarle kaj spremenilo.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.