Vse življenje je bil borec. Nikoli ni dovolil, da bi ga usoda spravila na kolena. Mogoče so se kali za preživetje rodile med vojno, ko je bila njegova družina obsojena na izgnanstvo v nemških taboriščih?
»Spominjam se pomladi leta 1941,« začne pripovedovati.
»Padlo je veliko snega, vendar z zamudo. Pred hišo je rasla jablana, a jo je sneg podrl ravno na velikonočno nedeljo zjutraj.
Bil sem še majhen fantič, najmlajši v družini. Povsod sem bil zraven in poslušal, o čem so se pogovarjali odrasli. Za vsako delo sem imel majhno orodje, da sem lahko pomagal po svojih močeh. Najlepše se mu je zdelo, ko so bili v hiši mlatiči in se je žito na roke mlatilo na »podu«. Užival sem, ko sem poslušal enakomerni glas pika poka, poka pok…«
Minilo je poletje, življenje je kljub bližini Nemcev teklo normalno. Zdelo se mu je, da je videl v očeh odraslih upanje, da morda pa le ne bo kaj hujšega.
Toda prišla je jesen.
Ob katerikoli uri dneva so začeli Nemci trkati na vrata. Od osemindvajsetih družin kolikor jih je bilo v vasi, so jih izselili štiriindvajset. Le štiri so ostale doma. Tudi pri Lojzu. Mislili so, da so »rešeni«, ker je brat delal na aerodromu. Za božič je mama spekla še orehovo potico. Tudi novo leto je minilo kot je treba.
Četrtega januarja, bila je še tema, pa se nenadoma zasliši po vratih razbijanje. Lojza je vrglo iz postelje »šnel aušten«. Videl je očeta in mamo, ki sta skrivala svoja prepadena obraza. Otroka je stisnilo v prsih. Zavedal se je, da se ne obeta nič dobrega.
»Zelo hitro smo se morali napraviti. Dovolili so nam, da smo vzeli le najnujnejše. Oh, kako je zunaj zeblo! Snega je bilo skoraj meter. Nikoli ne bom pozabil, ko smo šli mimo hleva in slišali živino, ki je mukala. To je bil strašen občutek. Naš pes Tiger je capljal za nami in četudi ga je oče odganjal, ga ni hotel ubogati. Sedel je v snegu in cvilil. Na zadnji vzpetini, od koder se je še videla domača hiša, se je moja mama obrnila. Po licu so ji začele teči solze in razprla je roke kot bi hotela še zadnjič objeti domačijo, ki jo je tako ljubila. Morda je že tedaj čutila, da svojega doma ne bo videla nikoli več, ne vem. V svoji otroški preproščini nisem mogel doumeti, zakaj so nas odgnali od doma, kaj smo storili, da smo tako kaznovani. No, sam sem že imel kakšen »greh« nad sabo, saj sem bil kot otrok poreden, toda mama? Dan za dnem je skrbela za nas, za dom, za živino. Redno je hodila k maši in nikomur ni storila nič žalega. Nisem dobil odgovora.«
Alojz se spominja, da so jih naslednji dan nagnali v živilske vagone, še prej pa so jim okoli vratu obesili kovinske tablice s številkami. Ko je vlak odpeljal, je v vagonu vladala tišina, le solze so nemo tekle po licu.
So spomini, ki se vtisnejo v srce in dušo. In tudi ta je bil eden tistih, ki ga Alojz dobro pomni.
»Koliko časa je trajalo potovanje, ne vem več. Na koncu poti smo se ustavili v manjši vasici Baden, koder so nas nagnali iz vagonov in nas nastanili v večji stavbi. Šele pozneje so nam povedali, da smo prišli na tromejo med Švico, Nemčijo in Francijo. V stavbi, koder smo bili, so se pred nami zdravili bolni otroci iz vseh treh držav. Toda nekoč so pripeljali tovornjaki, jih naložili in odpeljali neznano. V smrt.Moji starši, brat in sestri so bili že takoj naslednji dan razporejeni na delo. Oče in mama sta šla služit na bližnjo kmetijo za hlapca in deklo, Sestri sta hodili v 11 km oddaljeni Loerrach na delo v restavracijo, brat pa so strpali v kemično tovarno v Rheinfeldnu. Le jaz sem ostal v logarju, ker sem bil še premajhen, da bi me lahko »ponucali« za katerokoli delo. Zjutraj me je na stolu čakala rezina kruha, kocka sladkorja, pol lončka grenke kave in to sem imel do kosila. Dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih, celo do večerje. Ta dva dneva je bilo za kosilo »ajntop«. Tega nisem mogel prenesti, šlo mi je na bruhanje že ob samem vonju. Ob prihodu v taborišče sem imel 25 kg, dve leti kasneje pa pet kilogramov manj…«
V tovarni, kjer je delal Lojzov brat, niso imeli kosil, zato so jim jih prihranili v taborišču. Da pa ne bi imeli težav zaradi delitve teh kosil, so za vse delavce iz te tovarni določili eno mizo, za katero je sedel tudi Alojz.
V taborišču so poskrbeli tudi za otročad. Vsak dan so imeli nekakšno šolo. Učila jih je zelo prijazna in mila nemška učiteljica. Naučil se je branja, pisanja in matematike. Na srečo so od doma prinesli nekaj slovenskih knjig, da ga je potem še mama na skrivaj učila slovenske besede.
Alojz pripoveduje, da je kmalu potem, ko se je logarja kolikor toliko privadil, večkrat pobegnil k mami, na kmetijo. Zanj je zmeraj imela košček kruha. V svoji lakoti ni nikoli pomislil, da si ga je odtrgala od svojih ust, da je lahko ustregla njemu.
»Ne bom pozabil, kako so me nemški otroci zmerjali z »cigajner bando«, ko sem tekel skozi vas! Sprva nisem vedel, kaj to pomeni, toda starša sta mi potem lepo razložila. Poudarila sta, da sem Slovenec in da moram biti na to ponosen, ne glede na to, kaj kdo kriči za mano.''
Počasi so se okoliški kmetje navadili, da so lahko tudi otroke iz logarja porabili za različna dela. Za to so jim dali hrano, zvečer pa še eno marko. Toda povsod ni bilo lahko. Nekoč je Lojze pri nekem kmetu ves dan pobiral krompir, a ko so prinesli kosilo, so na otroke kar »pozabili«. Nazadnje se je zgodilo celo to, da je kmet ošabno vrgel kos kruha na tla in Lojzu ukazal, naj ga pobere. Tega ni storil, ker mu je nekaj reklo, da se ne sme ponižati. Zato so ga ozmerjali s cigansko bando, nazadnje pa še oklofutali. Pri tem je padel na tla, toda ni zajokal. Pobral se je, in med solzami povedal, da je Slovenec. Pustili so ga pri miru, toda ob vrnitvi v taborišče ga je čakalo presenečenje. Lagerfirer ga je takoj ob prihodu pretepel, toda Alojz je trmasto stiskal usta, kar ga je še bolj razkačilo.