Miklavž malo drugače: Ali veste, zakaj ima tri zlate krogle?

Miklavž je za razliko od Božička, ki je izmišljena oseba iz reklame za kokakolo, v resnici živel. Njegovo pravo ime je Nikolaj iz Mire, bil je bogat krščanski škof, ki pa je vse svoje premoženje razdal ubogim. Darežljivost mu je prinesla večno slavo: ustvarjalci dedka v rdečih oblačili, ki potuje na saneh z jelenjo vprego, danes pa ga poznamo kot Božička, so idejo za lik dobili prav pri Nikolaju Barijskem, kot tudi pravijo Svetemu Miklavžu.

Miklavž darove nosi na predvečer svojega godu 5. decembra in na skrivaj - ni se namreč rad pokazal tistim, ki jih je obdaroval, in to že več kot 1600 let! Preden pa pade mrak in ulice zavzamejo parklji, ti obvezni spremljevalci Miklavževega obhoda, še nekaj zanimivih dejstev. Da boste pripravljeni, ko vas bodo vnuki zasuli z »zakaj«-i, povezanimi s tem lepim stoletnim obredom.

Sveti Miklavž je pri nas drugi po številu cerkva, ki nosijo njegovo ime: od šestih slovenskih stolnic so tri posvečene njemu. Tudi ljubljanska, to pa zato, ker je bila nekdaj Ljubljanica pomembna plovna reka, Miklavž pa je zaščitnik mornarjev in ribičev. Njegova družina, po kateri je podedoval veliko premoženje, se je namreč ukvarjala s pomorstvom.

Ali je Miklavž v resnici živel in kje?
Da. Rodil se je konec 3. stoletja v kraju Patara v Mali Aziji. Ime mu je bilo Nikolaj. Starša sta mu zgodaj umrla in mu zapustila veliko premoženje. Zanj je skrbel stric. Ko je odrasel, je postal krščanski škof, ki je vse svoje premoženje razdal revnim. V tistih časih je bilo krščanstvo preganjana vera, škofa Nikolaja pa so kasneje imenovali za svetnika.

Zakaj je tako oblečen in ali hodi peš?
Miklavž je oblečen v svečana mašna škofovska oblačila. Čez dolgo belo obleko nosi mašni plašč, na glavi pa škofovsko pokrivalo. Prepoznamo ga tudi po tem, da ima v eni roki zavito škofovsko palico, v drugi pa knjigo, v kateri piše, kaj so otroci počeli čez leto. Če so bili pridni, to piše z zlatimi črkami, če pa so bili poredni, s črnimi. V roki ima tri zlate krogle. To pa zato, ker je revnemu kmetu tri večere zapored skozi okno vrgel denar, da je ta lahko prihranil za poroko svojih treh hčera.
Miklavž od hiše do hiše hodi peš, v mesto pa se pripelje s konjsko vprego.

Zakaj ima Miklavž v roki hlebčke kruha?
Druga legenda, ki pojasnjuje hlebčke kruha in jabolka v Miklavževih rokah, pripoveduje o tem, kako je škof Nikolaj rešil mesto Miro (kjer je škofoval) pred lakoto. Vkrcal se je na ladjo in se odpravil daleč proč v deželo, kjer je bilo hrane dovolj. Srečaj je peka in ga milo prosil, naj mu z žitom napolni ladjo. Prošnja je ganila peka, ki mu je obljubil, da mu bo izpolnil željo. Potem se je škof Nikolaj spomnil, da do trajalo zelo dolgo, preden bodo doma v Miri zmleli žito in spekli kruh, kar bodo lačni otroci težko dočakali. Zato poprosi peka, da mu dva koša napolni z vsem, kar ima pečenega: hlebčki, piškoti, kolači…. Odhiti domov in jih razdeli otrokom.

Miklavž in njegovi parklji
Miklavža spremljajo parklji, ki so pravzaprav simbolna upodobitev duhov prednikov. V tem delu se Miklavževo izročilo naslanja na staroslovanska verovanja in mitologijo.
V Mežiški dolini pa poznajo pripovedko o parkljevem kremplju. Miklavž se je namenil obiskati bolnega, lačnega dečka. Naložil si je vrečo jabolk zanj , si oprtal meč, zajahal konja in se odpravil v mrzlo in temno zimsko noč. Snežilo je tako zelo, da se je Miklavževa brada komaj videla iz snega. Naenkrat se je konj ustavil in ni hotel naprej. Miklavž je potegnil meč in zamahnil proti pošasti, ki je ležala na tleh. Zacvilila je, kar je splašilo konja, da je oddirjal naprej do hiše bolnega dečka. Miklavž mu je dal jabolka in ko ga je tolažil, je zaropotalo po oknih in zaslišal se je tožeč glas: »Miklavž, daj krempelj nazaj!« Miklavž je potegnil meč in nožnice in v njej našel parkljev krempelj. Vrgel ga je skozi okno, parkelj pa se mu je zahvali. Od takrat dalje za Miklavžem tekajo parklji.